100% Irony Free

Latinska Amerika, destinacija mnogih turistov, ki odkrivajo Ande in pragozd. Kontinent z bogato arheološko dediščino, ki so jo za seboj pustile civilizacije Majev, Inkov, Aztekov in drugih, hkrati pa tudi poligon za razna izživljanja, manipulacije in spletke pod taktirko obveščevalnih služb ZDA. Ta »kratka« objava je namenjena predvsem poskusu predstavitve dogajanja v državah Latinske Amerike, ko je bila ta, hotela ali ne, v interesni sferi Združenih držav, pa vse do današnjih dogodkov v tem delu sveta.

Zgodovina:

Nedavno preminuli Čilanski diktator Augusto Pinochet se je na oblast povzpel s krvavim državnim udarom 11. septembra 1973. Demokratično izvoljeni predsednik Salvador Allende je bil pri tem ubit. Ko je Allende zmagal na volitvah, je bil Čile v hudih finačnih težavah, inflacija je bila visoka, gospodarska je bila počasna, distribucija prihodkov pa je bila neenakomerna. Allende je s svojo socialistično naravnano politiko dajal žarek upanja večinoma obubožanemu prebivalstvu, kar pa je bil velik trn v peti Združenim državam, ki si niso mogle dopustiti, da bi »njihova« južna Amerika postala socialistična. Že tako so si na vse pretege želeli s poti spraviti kubanskega voditelja Fidela Castra. Zato je vlada ZDA pod vodstvom predsednika Richarda Nixona začela podpirati prizadevanja za odstanitev Allenda, ki so jih vodili bogatejši sloji prebivalstva. Uradno ZDA zanikajo kakršnokoli vpletenost Cie v te dogodke.

(slika: Pinochet in Allende)

Toda dejstvo ostaja, da je bilo v prevratu ubitih več kot 3000 ljudi (!!). Država je dobila diktatorsko oblast z generalom Pinochetom na čelu. Ta je po prevzemu oblasti uvedel več »varnostnih ukrepov«, ki jih je utemeljil na »komunistični nevarnosti«, ki preti Čilu in njegovemu prebivalstvu. Pri tem so mu zvesto stale ob strani Združene države in tako posredno pripomogle k temu, da je bilo med tem črnim obdobjem čilanske zgodovine ubitih več kot 3 000 ljudi, ki so bili osumljeni disidentstva in levičarstva, mučenih pa naj bi bilo okoli 30 000 ljudi (!!). Na vse to se seveda ZDA niso ozirale oz. so si zatiskale oči, kajti njihov cilj je bil tako ali tako dosežen: za vsako ceno (dobesedno) ustaviti pohod komunizma v latinski Ameriki. Paranoični antikomunizem.

Čile še zdaleč ni bil edina žrtev ameriške imperialistične politike. ZDA so po izvolitvi Ronalda Raegana za predsednika izvedle napad na samostojno in neodvisno državo Nikaragvo. Reaganova administracija je namreč pomagala in urila gverilce, ki so se borili proti Sandinistom, ki so bili takrat na oblasti v Nikaragvi, pri tem pa sodelovala tudi pri miniranju nekaterih pristanišč. Vzrok za to dejanje pa je bil, da je Sandinistična nacionalna osvobodilna fronta - Frente Sandinista de Liberación Nacional – FSLN) podprla marksistična gibanja po Latinski Ameriki, s čimer je v bistvu v tem početju podprla Kubo. Kjub temu, da za to ni bilo nobenih trdnih dokazov, pa je Reaganova administracija naložila Cii, da začne financirati in uriti anti-sandinistične gverilce, kar je vodilo do največje afere v ZDA pa Watergateu, aferi »Iran – contra« (ker so člani Reaganove administracije ne glede na odločitev kongresa prodajali orožje Iranu, da bi z denarjem od prodaje pomagali financirati urjenje anti-sandinističnih gverilcev).

Napadi, ki so trajali med leti 1979 - 1986 je imel za posledico barbarske poboje, v katerih je življenje izgubilo 100 000 prebivalcev Nikaragve, polovica teh je bilo otrok. Nikaragva se ni odzvala s silo, pač pa je ZDA tožila pred Mednarodnim sodiščem. Primer je bil obravnavan leta 1986. Mednarodno sodišče je obsodilo Združene države nezakonite uporabe sile ter terorizma (!!), ter kršenja mednarodnega prava. ZDA so s tem postale »edina država na svetu, ki jo je Mednarodno sodišče obsodilo mednarodnega terorizma«¹. ZDA pa niso priznale sodbe, češ da sodišče ni pristojno odločati o tej zadevi. Po tem se je Nikaragva obrnila še na Varnostni svet Združenih narodov. Ta je sprejel resolucijo, ki je podpirala sodbo sodišča, na katero pa so ZDA vložile veto.

Čile in Nikaragva sta bila le delček tega, kar so ZDA izvajale v latinski Ameriki. Njihov cilj je bil, da za vsako ceno prepreči vzpon česarkoli, ki samo malo diši po socializmu in spodkopavalo njihov vpliv v njihovi »interesni sferi«. V tem svojem početju se ZDA, kot vedno, niso ozirale na voljo ljudstva, na posledice za gospodarstva podjarmljenih držav niti na gromozanske človeške žrtve. Vse v imenu širjenja ameriške verzije kapitalizma.

Sedanjost:

Zdi se, da se naposled Latinska Amerika le izvija iz ameriških krempljev. V Nikaragvi so 5. novembra 2006 potekale parlamentarne in predsedniške volitve. Na njih je zmagal Daniel Ortega, tako osovražen s strani ZDA. Predsednik Republike Nikaragve je bil že med leti 1985 – 1990. Njegova politika pa se nagiba k socialističnim vrednotam. Ponoven vzpon Ortege po 16 letih je ponovno razdražil ZDA, ki so se nemudoma odzvale z grožnjami o sankcijah.

Iz Venezuele nam je dobro znan Hugo Chavez. Prvič je zaprisegel kot predsednik 2. februarja 1999. Med njegovimi prvmi ukrepi so bili načrti za izgradnjo cest ter gradnja stanovanj. Zaustavil je načrtovano privatizacijo nacionalnega socialno-varstvenega sistema, nekaterih tovarn za proizvodnjo aluminija ter seveda naftne industrije. Leta 2003 je implementiral nov načrt (poimenovan Mission Sucre), ki naj bi dvema milijonoma Venezuelčanom, ki niso nikoli končali osnovne stopnje izobraževanja, omogočil višjo izobrazbo.

(slika: Hugo Chavez)

18. decembra 2005 je na predsedniških volitvah v Boliviji zmagal Juan Evo Morales iz stranke Gibanje k socializmu. Že kmalu po svoji izvolitvi je napovedal ponovno nacionalizacijo ogljiko-vodikovega bogastva. Da bi bila ta namera tudi dejansko uresničena je v 56 rafinirijj plina poslal vojsko. Tujim energetskim podjetjem je postavil 180 dnevni rok, v katerem so morale te podpisati novo pogodbo, s katero so morale Boliviji prepustiti večinski lastniški delež. Vse tuje firme so podpisale novo pogodbo.

Naslednji na seznamu levičarskih voditeljev je Argentisnski predsednik Nestor Kirchner. Argentino vodi od leta 2003. Velik premik naprej za Argentino je bil končen prelom »avtomatičnega« zavezništva z ZDA, kar je bilo v praksi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Namesto tega se je Argentina bolj povezala z organizacijo Mercosur (organizacija za prosto trgovino med Argentino, Brazilijo, Urugvajem, Venezuelo in Paragvajem. Pridružen status pa imajo Čile, Bolivija, Ekvador, Kolumbija in Peru). Na seznamu levičarskih predsednikov so še Brazilski Lula da Silva, Urugvajski predsednik Tabare Vazquez in Michelle Bachelet, predsednica Čila.

Vsi ti premiki niso niti najmanj dobrodošli za ZDA. Tradicionalno so ZDA gledale na Latinsko Ameriko kot na svojo »bazo za resurse, trg in možnost za vlaganja«²

Prihodnost:

Na nedavnem vrhu predsednikov 12 držav Latinske Amerike v Boliviji, je bila na mizo postavljena ideja o ustanovitvi skupnosti, podobni Evropski Uniji. To je nov korak k integraciji teh držav, nad katerimi so se ekonomsko in vojaško izživljale ZDA. Le z združevanjem se bodo lahko države Latinske Amerike dokončno otresle ameriške prevlade.

Pojavili so še drugi predlogi, vsi v duhu integracije, kot naprimer predlog novega predsednika Ekvadorja Rafaela Correa, da bi naredili trgovske povezave, po kopnem in rekah, vse od Brazilskega pragozda pa do Ekvadorske obale. Dana je bila tudi pobuda za ustanovitev Telesur-ja, latinsko ameriške TV mreže s sedežem v Venezueli. S tem bi skušali odvzeti monopol zahodnim medijem.

¹ Noam Chomsky: 911-enajsti september, 2005, str. 38

² Noam Chomsky: Latin America Declares Independence, International Herald Tribune, 3. oktober 2006 .