100% Irony Free

Pred približno dvema tednoma sem prebral knjigo Ernesta Che Guevare z naslovom The Bolivian Diary (Bolivijski dnevnik). Kot pove že naslov, gre za njegov dnevnik, ki ga je pisal od novembra 1966 pa do oktobra 1967, ko je 7. tistega meseca naredil še zadnji vnos. Tokrat je ta legendarni dnevnik dosegljiv tudi z vnosi, ki so manjkali pri prejšnjih izdajah (prvi izdaji iz leta 1968), izpuščeni pa so bili, ker jih Bolivijske oblasti z obrazložilom, da gre za podatke, ki bi lahko ogrozili državno varnost, niso hotele dati v javnost. Vnosi, ki so manjkali v originalni izdaji so zajemali naslednje dni: 4., 5., 8. in 9. januar, 8. in 9. marec, 4. in 5. april, 9. in 10. junij, 4. in 5. julij (vse 1967). Toda vsi ti vnosi so sedaj dosegljivi v novi izdaji dnevnika iz leta 2006.

Med branjem njegovih zapisov dobimo pogled v gverilsko dejavnost in vsakdanjik gverilca. Vidimo lahko tudi, kako so nekateri veljaki v ozadju, predvsem voditelji političnih strank v Boliviji, le »na papirju« podpirali Chejev boj, v resnici pa jim ni šlo za nič drugega, kot za izboljšanje lastnega političnega položaja. Che jih je z lahkoto pogruntal in se ni dal zmesti in vplesti v njihove spletke. Bil je bil revolucionar po srcu. Sam je revolucionarja definiral kot »najvišjo stopnjo pripadnika človeške vrste«. Verjel je v svoje početje in ni pustil, da bi kar koli lahko omajalo na njegovi poti. Toda na žalost teh pogledov niso delili vsi. Če želiš biti revolucionar moraš biti pripravljen žrtvovati marsikaj, tega pa še zdaleč niso pripravljnei storiti vsi. Med revolucijo ni prostora za osebno okoriščanje, ni prostora za nacionalizem, ni prostora za osebne zamere. Revolucionar mora imeti pred seboj le en cilj: uspešno izvedeno revolucijo. Tega pa ne more razumeti vsak. Zato je tudi med pripadniki Chejeve gverilske vojske prihajo do medsebojnih sporov. Bolivijski pripadniki gverile se se počutili manjvredne. Prvi sekretar Bolivijske komunistične stranke, Mario Monje, se je tako decembra 1966 skregal s Che-jem o problemu vodstva gverilskega upora. Monje je vztrajal, da bi morali biti vodstvo v rokah njegove stranke, glede na to da se spopad odvija na Bolivijskih tleh. S tem se seveda Che ni mogel strinjati, saj Bolivijci še zdaleč niso imeli izkušenj da bi laho bili v vodstvu gverilskega upora. Che pa jih je imel, bil je že udeleženec slavne Kubanske revolucije. S takimi problemi se je soočal Che na svojem legendarnem bolivijskem pohodu, še večji prolem pa je bilo pomanjkanje rekrutov. V svoje vrste je nameraval rekrutirati čim več kmečkega prebivalstva. Toda to se je izkazalo za problem. Med srečanji s kmeti, so ti pokazali strah do gverilcev, ter jih tudi ovajali Bolivijski vojski. Nekaj gverilcev je tudi pobegnilo ali pa so bili zajeti in so potem izdali svoje tovariše in Cheja Bolivijskim oblastem.

Treba je omeniti, da Che in njegovi gverilci niso bili »krvavi« revolucionarji. Bili so ljudje, ki so se pač poslužili oboroženega pohoda za dosego visokega in odobravanja vrednega cilja: osvoboditev Bolivije izpod korumpirane oblasti, ki ni bila nič drugega kot lutka, s katero so upravljale Združene države. Njeno prebivalstvo (predvsem delavski razred in kmetje) pa so bili izkoroščani in obubožani. Che je imel plemenite cilje, a ameriška imperialistična politika seveda ni mogla dopustiti, da bi lahko država, ki se jo tako dobro izkorišča, osvobodi iz njenega prijema. Tako so z denarno podporo podprli Bolivijske oblasti pri iskanju gverilcev. Cheja so naposled zajeli, ter ga ubili v poslopju neke lokalne šole v vasi La Higuera, 9. oktobra 1967 v starosti 39 let.

Ernesto Che Guevara de la Serna je večino svojega kratkega obstoja žrtvoval za pomoč drugim, kot zdravnik (tudi med pohodi je večkrat nastopal v tej vlogi, še posebej v Kubanski revoluciji), potem pa kot borec za pravičnost in osvoboditev zatiranih ljudstev. Za ta svoj cilj, v katerega je tako močno verjel, je bil pripravljen žrtvovati vse. V svojem življenju se je vedno znova dokazoval kot nesebičnež in človek dobrega srca. Jean-Paul Sartre, ki se je z njim tudi srečal je Che-ja opisal s temi besedami: “Che was the most complete human being of our age.”

Hasta la victoria siempre!