100% Irony Free

Torej, Francija je dočakala svoje famozne predsedniške volitve in zmagal je Nicholas Sarkozy, konservativec, nasprotnik priseljencev ter protestnikov. Danes je tudi uradno prevzel vodenje države, ko mu je predhodnik Jacques Chirac v Elizejski palači predal posle in med drugim tudi šifre za sprožitev francoskega jedrskega arsenala, potem pa je še zadnjič pomahal, se usedel v črn Citroen in se odpeljal. Sarkozy pa je prisegel kot šesti predsednik, pete repubilke (od sprejetja ustave 1958 dalje). Tako je desničar zamenjal desničarja v državi, kjer ima predsednik izredno veliko moč in vpliv, kjer so vlada in njeni člani pravzaprav le lutke, ki so tam, da slučajno kdo ne reče, da je Francija preveč predsedniška država. Ampak ok, priznati je treba da je Francija država z zelo dolgo demokratično tradicijo in ljudje imajo očitno radi, da je njihov predsednik nekdo s tako močjo, morda zato, da se lahko po njem zgledujejo, če se že nimajo po kom drugem.

In kaj lahko Francija pričakuje od Sarkozya? Od človeka, ki je pretestnike zmirjal z drhaljo, od nekdanjega trdega notranjega ministra, od človeka, ki bi za vsako ceno povečal število delavnih ur v tednu vsem, ne le tistim, ki bi si želeli delati več, zraven pa ne bi ponudil višjih plač in drugih bistvenih socialnih ugodnosti? Nekaj s čimer se njegova tekmica za predsedniki »prestol«, socialistka Segolene Royale seveda ni mogla strinjati. Amkak kdo od nas pa bi se s tem sploh lahko strinjal? Morda le kapitalistični lobij, da bi izžel še tisto kar do sedaj niso uspeli.

Mediji so nekje povdarili, da Sarkozy ne govori angleško, oziroma, da je imel s tem jezikom vedno probleme. Ok, priznamo da to ni pogoj za kakšno izvršilno funkcjo v Franciji, saj so tam tako ponosni in zagledani v svoj preljubi jezik, da so skoraj popolnoma iztrebili rabo drugih jezikov v javnem življenju Francozov. Pa vseeno bi bilo lepo, ko bi predsednik tako pomembne države kot je Francija lahko normalno komuniciral z drugimi državniki, ne da bi mu pri tem stalno pri riti stal prevajalec. Žal Francosčina že dolgo ni več svetovni jezik in predsednik, ki tekoče govori le svoj jezik v današnjem svetu je navadna sramota. Sarkozy, treba bo na kak hitri tečaj angleščine, morda boš potem bolje razumel vprašanja tujih novinarjev.

In kakšno vezo sploh imajo francoske volitve z nami? Na prvi pogled nobene, a vseeno je tu neka malenkost. To pa je ta naša smešna disfunkcionalna družinica imenovana Evropska Unija. To družinico pa sestavljajo očka Nemčija, mami Francija, nadležna teta v iskanju sama sebe Velika Britanija ter otročički, ki so ostale države članice. Kljub temu da imajo na papirju vse članice kolikor toliko enake pravice pa sta očka in mamica vseeno nekoliko bolj vplivna, ko se družina zbere za kosilo v Bruslju in takrat onadva najbolj vplivata na razvoj dogodkov v družinici, o tem kam bo šla družinica na izlet, koliko denarja bo pri tem porabila, koliko denarja bo iz družinske blagajne dobil posamezen član in tako dalje. Če pa ima mami PMS pa se bolj težko kaj zmeni in tudi očka sam nima dosti vpliva na otroke.
Zato torej ni vseeno kdo je na oblasti v pomembnejših evropskih državah. Ker to vpliva na odločitve in delovanje Unije, kar pa seveda vpliva na nas. Morda ne zelo neposredno in ne v veliki meri, pa vendarle.

Torej, Francija si je izbrala kar si je izbrala, morda nam to ni všeč, a kaj več kot izraziti nestrinjanje in zaskrbljnost ne moremo. Kot rečejo tam: naj živi repubika, naj živi Francija. Upam da se boš nekoč le izvila iz hladnega objema desničarske politike, ki kot starka s koso kosi po Evropi! Do takrat pa… Liberté, Égalité, Fraternité očitno za nekaj časa na dopust, pa upajmo da ne za predolgo.