100% Irony Free

Nekje na jugu neke južno ameriška državice, sta se nekje na samem nahajali dve manjši vasici, Derecha in Izquierdo. Vsak bi si mislil, da so se prebivalci obeh vasic med seboj dobro razumeli, a temu še zdaleč ni bilo tako. Do spora je prišlo vsaj nekajkrat na leto, ko je bilo treba izpeljati skupne projekte v širši pokrajini. Tisti iz Dereche so zagovarjali svoja stališča, oni iz Izquierda pa spet svoja. Spor med vasicama se je tako vlekel že več generacij in nič ni kazalo, da bi se kdaj končal.

To je zgodba o teh preprostih ljudeh iz podeželja, odrezanih od sveta, v njihovih vsakodnevnih tegobah in boju za preživetje. To je tudi zgodba o dveh vplivnih družinah, vsaki v svoji vasi, na svoji strani reke El Tecolte, poimenovane po nočni ptici, ki je v grbu obeh vasic.

Kako poimenovati goro

Bil je vroč poletni dan, ko se je župnik iz Dereche Juan Janshe sprehajal po ulicah svoje vasi in pozdravljal svoje ovčice. Ti so mu služno kimali in se mu priklanjali, ter mu navrgli še kakšno lepo besedo. Oče Juan je imel v vasi izreden vpliv, skoraj večji kot župan Francisco Cukiaz. Juana so poslušali vsi, od otrok pa do strešin. Tega dne je imel na obrazu še posebej zadovoljen izraz. Ko je prišel do konca glavne ulice se je zazrl nekam predse, tja v visoko goro, ki so ji dotlej pravili le Monte Guerrero. Še bolj se je nasmehnil in si veselo zašepetal
»Krasna si, Josseph Pucherez!«, ter jo gledal z neizmernim ponosom.

Vest o preimenovanju gore, ki jo je enostransko izvedla vas Derecha je potovala hitro. Kmalu je bilo že po vseh mehiških časopisih, televiziji, radiu in drugih medijih. Seveda je stvar dosegla tudi sosednjo vas, Izquierdo. Sklican je bil izredni zbor vseh vaščanov, da bi debatirali enostransko preimenovanje največje gore daleč okoli.

Sestanka so se med drugim udeležili Bolivar Pahorez, Antonio Ropez, Manuel Pothross, Victor Jelenez in številni drugi. S preimenovanjem seveda ni bil zadovoljen nihče in napisali so diplomatsko noto sosednji vasi, naj s preimenovanjem vendar počaka in da naj se obe vasi dogovorita za skupno, širši okolici bolj sprejemljivo ime za to lepo goro. A v drugi vasi so ostali gluhi za njihove zadeve, župnih Juan Janshe je trditve Izquierde zavrnil, češ da hočejo spet imeti glavo besedo in da so sami poimenovali dosti drugih manjših hribov in potočkov in si zato njegova vas zasluži, da sama imenuje to goro, saj naj bi bil Josseph Pucherez zaslužen za rešitev vasi Derecha izpod stoletne španske nadvlade, s tem, ko je podprl pisanje nekih člankov Demetria Rupina 75. številko vaškega vestnika, ki je govorila o pomembnosti, da lahko konjem dajemo ukaze tudi v lokalnem dialektu.

Prebivalci Iziquerde so bili ogorčeni, Pucherez jim ni pomenil ničesar, zdaj pa bodo morali goro, ki jo gledajo vsak dan klicati po njemu. Naredili so nov zbor in odšli do majhnega mostička na reki El Tecolte, ter tam počakali na pripadnike Dereche. Padel je že mrak, ko so se končno sestali.

»A ste spet prišli rogovilit?«, je vprašal župnik Janshe, ki je prišel v spremstvu svoje pomočnice, nune Urshule Baschovles, »pojdite raje domov in bodite tiho«.

V ospredje je stopil Bolivar Pahorez in si najprej malo popravil frizurico, »poslušaj, kolega Janshe, zagotovo moramo priti do razumne rešitve, obstajati mora tretja pot«, je bil spravljiv Bolivar ter lepo pogledal Jansheta, »daj no, se no bomo vendar kregali sedaj ko smo podpisali dogovor o nenapadanju, ko pride komisija za ocenjevanje najlepših vasi v regiji«.

»Tiho bodi Bolivar, točno vem kaj bi ti rad. Ne govori mi neumnosti, ni ti po godu, da se gora imenuje po edinem pravem borcu izpod španske oblasti, ko pa si ti in tvoji cela desetletja služil v njihovem najmočnejšem klubu za rejo konj«, je bil odločen župnik in pogledal je proti gori, »poglej jo, kako je leta, Pucherez si jo prav zasluži«.

»No Juan zdaj pa dovolj tega cirkusa, odkar je tvoja vas dobila naziv naj vasi tri leta nazaj, se obnašaš kot da si večvreden«, mu je očital Antonio Ropez.

»Fantje, vi se kregajte, jaz sem se odločil, za vaša menja me ne briga«, je rekel mirno oče Janshe in se obrnil ter v spremstvu Ursule odšel nazaj v svojo vas.

Vaščani so se počasi odpravili proti svojim domom, vsak na svoj breg rečice in ostali razdeljeni. Ko je nad vasjo Drecha že padla noč, pa se je oče Janshe odpravljal k spancu. Bil se je že slekel ter umil, ko je na vratih potrkalo.

»Kdo je ob tej pozni uri?«, je vprašal začudeno in se ovil v plašč.

»Jaz sem, sestra Ursula«, se je zaslišal mehki ženski glas iz druge strani vrat.

Jansha je hitro odprla vrata, tako da je Ursula lahko vstopila, potem pa pogledal levo in desno po hodniku, če je ni slučajno kdo videl.

»Ursula, kaj pa tebe nosi tod okoli ob tej grešno pozni uri?«, jo je začudeno vprašal in pogledal.

»Oče Juan, nekaj vam moram povedati…«, je zajecljala in stopila bliže, da sta bila njuna obraza le nekaj centimetrov narazen, »danes te bili tako odločni, tako pokončni, takega vas še nisem videla«, je začela s hvalo in ga ves čas gledala naravnost v oči.

»No…«. je rekel in se le rahlo nasmejal.

»Prav občudujem vas«, je nadaljevala Ursula, »Tako…tako hrabri se mi zdite«, je rekla potiho in se z roko dotaknila njegovega obraza ter ga nežno pogladila po njem. Juan je sprva le stal pri miru, potem pa jo je prijel za roko in ji z drugo snel ruto, ki jo je nosila kot nuna. Stresla je glavo, da so ji lasje zaplapolali in se usedli na njenih ramenih. Potem jo je še sam pogladil po licu.

Naenkrat se je zaslišalo, kako so se vrata odprla in skoznje je brez opozorila pritekel nizek možakar s čudnim govorom. Bil je Carlito Eriachez, vaški vodja civilne straže.

»Oče Juan, spovočam vam, da bodo jutvi navsezgodaj tukaj vsi navočeni mini vozovi za seno, ki smo jih navočili v Boliviji!«, je rekel.

»CARLITO!!«, se je zadrl Juan in skočil iz postelje, »kaj ti ne znaš trkati!«, je zavpil in pogledal Ursulo, »S sestro Ursulo sva….sva…«

»Sva šla skozi urnik za jutri«, je rekla Ursula in si hitro zapela lase.

Ko je Carlito videl kaj je prekinil ga je postalo malce sram, » Se opvavičujem, samo se mi je zdelo da je važno. Saj veste da za našim kmetom, ki vozijo po tujih vaseh želim le najboljše vozove«, je rekel in pogledal v tla.

»Že dobro Carlito, jutri bo takoj zbor krajanov, boš tam povedal vse, zdaj pa pojdi«, mu je rekel.

Tako je minil še en dan v ličnih vasicah Derecha in Izquierdo. Ne zamudite druge epizode, v kateri pridejo na dan zapisi, da je oče Juan v sodelovanju z županom neke druge vasi Julianom Sanvarezom insciniral pretep pa lokalni tržnici. Oče Juan pa bo občane vasi Izquierdo obtožil, da so mu nelegalno sledili.

Vse to in še več v prihodnji epizodi blog-novele »Vsi Juanovi možje«.

Piše: Lisjak.