100% Irony Free

Po odmevni aferi, ali celo aferah, o Slovenski varnostno obveščevalni agenciji (SOVA) in po vedno novih dejstvih, ki z dneva v dan prihajajo v javnost sem se odločil, da se prelevim v tajnega agenta, ter si ogledam prizorišče dogodka, ter raziščem, če se na terenu še pozna delovanje Sove. Odpravil sem se proti Savudriji. Preveriti sem hotel tudi, če se kuhajo novi incidenti.

Na področje sem se odpravil s pomočjo satelitskega posnetka, ki mi ga je prav v te namene odstopila CIA.

Pot me je najprej vodili do slovenske obale, natančneje do mejnega prehoda Sečovlje. Gneča je bila silna, jaz pa sem hotel med množico deročih preko meje poiskati koga, ki bi se mi zdel še posebno sumljiv.

Po prestopu meje je pot vodila po hribu navzgor, potem pa po cesti naprej po Savudrijskem polotoku. Avto sem parkiral na varnem in odstranil registrske tablice, da kot Slovenec ne bi pritegnil pozornosti. Od nekega vaščana sem za par Kun odkupil razdrapano kolo, s katerim sem se potem, popolnoma zlit z okolico odpeljal naprej po cesti, naravnost v samo majhno mestece Savudrija.

Vročina je bila neznosna, sonce mi je bleščalo v oči, a vse to me ni odvrnilo da grem svojemu cilju naproti, torej da najdem skrivna taborišča, os koder so svoj pohod na slovenske ribiče začenjali Hrvati. Oziral sem se okoli in uzrl tudi nekaj parkiranih karavan vozil s slovenskimi oznakami. Je šlo morda za Sovina vozila, agentje pa so tičali nekje v grmovju? Najbrž ne bomo nikoli zagotovo vedeli.

Ko sem tako prišel čisto nevpadljivo na sam rt, se mi je celo zazdelo, da so morda številni, ki so se sončili na pomolu agentje, morda so se ribiči, ki so bili tedaj na barkah pripravljali na nov pohod proti naši domovini, morda pa so imeli le generalko.

Ko sem se nagledal plaže sem s svojim kolesom, ki moram reči je dobro opravljal svojo nalogo službenega vozila, krenil po neki stranski cesti navzgor in se nenadoma znašel pred zanimivo tablo. Na njej po hrvaško in angleško napisano, da je vsakršno slikanje prepovedano. Kaj takega! Mar sem bil blizu? Mar sem se znašel na skrivnem mestu, kjer se je takratni šef opozicije Janša s Sanaderjem osebno menil za incidente v Piranskem Zalivu?

Od samega razburjenja mi je razbijalo srce, čutil sem, da sem bliže nečemu velikemu, nečemu, kar lahko pretrese sam vrh slovenske politike.

Še malo sem se potikal okoli, da bi ozrl kaj sumljivega ali kako Sovo, potem pa sem se začel peljati po isti poti nazaj. Nakar naenkrat za mano zapelje rumen kombi. Počasi je peljal za mano, a ni me prehitel. Tedaj me je malce zvilo. So me morda videli? So mi na sledi? Mar je Sova ali so Hrvati? Vse to mi je švigalo po mislih, ko sem z nespremenjeno hitrostjo potiskal pedale svojega kolesa. Naenkrat je avto malo pospešil in zapeljal vzporedno z mano. Uzrl sem se in na svoje presenečenje videl dve gospodični, ena od njiju pa se mi je prav prisrčno nasmehnila.

»Dober dan«, je pozdravila in voznica je ustavila kombi. Zavrl sem še sam. Takoj sem si mislil, da me bosta pač dve Slovenki vprašali za smer ali kaj podobnega pa temu ni bilo tako, saj je bilo očitno »dober dan« edino kar je po naše prišlo iz njunih ust.

»Speak Italian?«, je nato vprašala tista ta prva, sopotnica. Odkimal sem »No«.
»English?« je vprašala. Tukaj sem prikimal in že zelo zintrigiran nad vsem prišel s kolesom malo bližje.

Nakar me je gospodična (?) začela spraševati kako se pride do plaže. Nekaj sem razložil, nato pa sta se odpeljali naprej. Toda vprašanje ostaja, ali sta bili res turistki, ali pa se bo v dvostranske odnose vmešala še Italija in že razporeja svoje agente po ozemlju. Sedaj sem bil še bolj prepričan, da sem na sledi nečemu velikemu.

Do naslednje reportaže, za 100% Irony Free iz Savudrije, tajni Lisjak.

Vse fotografije: Lisjak [razen satelitskega posnetka, google]