100% Irony Free

Juan in pojoča travica

Bila je vroča poletna noč. Luna je v polnem sijaju svetila na travnik nad vasico Derecha. Juan je sedel v svoji spalni srajci na travi in gledal goro in reko, ki se je vila pod njo. V daljavi je videl nekaj luči iz vasi Izquierdo. Takoj ko jih je opazil je pogledal stran, saj je bil jezen nanje ker so mu kvarile pogled na pokrajino.

Potem pa se je ozrl proti gori. Pod njo je videl bledo luč. »Kaj hudiča…« je jezno vstal in takoj dodal »…kdo se je naselil tam??« Odločil se je, da bo odšel takoj tja in preveril kdo si je dovolil motiti sveti gozd nad goro Pucherez.

Po pol ure hoje, je prišel do roba jase. Tam je videl skromno leseno kočo in luč v njej. Stopil je do okna in pogledal skozi. Ogorčeno je prepoznal človeka v njej. Bil je Juan Drzni. Njegov drugi največji sovražnik. Nekaj je zaropotalo v gozdu, zato je hitro pobegnil, še preden bi Drzni opazil, da je nekdo tu.

Tekel je in tekel nazaj proti svoji vasi. A se je izgubil. Zašel je globoko v gozd, kjer je nenadoma obstal in zastokal. A ni bil dolgo sam, ko se je pred njim pokazala bleda svetloba. Bil je Josseph Pucherez, Juanov mentor. Juan je padel na kolena in začel moliti, naj mu prihrani muke. Josseph ga je pogledal in dejal »Ne skrbi Juan. Vse bo še dobro. Tu imaš 57 peres pojoče travice. Pokazale ti bodo pot iz gozda. Ko boš pa zunaj jih pa zakoplji nazaj v zemljo.« Juan je vzel vseh 57 peres in se zahvalil svojemu mentorju. Ker je bil lačen je nabral nekaj drobnih jagod in stekel po gozdu, kamor je pač kazala pojoča travica. Kmalu je zagledal svoj travnik in bil je vesel ker je bil spet zunaj gozda.

Iz žepa je vzel jagode, saj je bil pošteno lačen. Po tem pa je hotel zakopati peresa, a je opazil, da se je z jagodami nekaj zgodilo. Bile so večje. Dolgo časa je razmišljal kaj je bilo krivo za to, dokler ni ugotovil, da je bila za to kriva travica. V tistem trenutku se mu je posvetilo, da bi lahko bila ta travica uporabna. Zato je ni zakopal. Odhitel je nazaj v vas.

Naslednje jutro

Juan se je prebudil. Skočil je po konci in odhitel v vaško krčmo. »Fantje…« je dejal in pogledal svoje prijatelje »… ponoči se mi je prikazal Josseph in me je vodil s svojo modrostjo. V naslednjem tednu bomo naredili dvoje. V gozdu pod goro se je naselil Juan Drzni, kar je popolnoma nedopustno, zato ga moramo pregnati iz gozda. Da bomo to lahko lažje dosegli, pa bomo tudi spremenili nekaj birokratskih ovir in povečali in izboljšali proizvodnjo buč.«

Vsi v krčmi so mu veselo ploskali in vzklikali. Tako se je začelo. Dva tedna je Juan vsako noč hodil na polje buč in v mesečini plesal, pel in igral na pojočo travico. Rezultat je bil kmalu opazen. Proizvodnja buč je rasla in rasla in vsi v regiji so mu zavidali. Buče so se povečale za 7,2% in vsa vas je bila srečna. Ker mu je vse tako lepo uspevalo, se je nato odločil, da je čas, da se znebi še Juana Drznega.

Dan zatem

»Ampak mojster Drzni, zakaj nikoli ne nosite obleke, ki ima žepe?« je dejal mlad fant, ki je sedel z svojim dekletom in drugimi v krogu okoli ognja pred Drznijevo kočo. Pred njim je sedel Drzni in sedel po turško ter bil oblečen v belo haljo. Nasmehnil se je in odprl oči.

»Mladi fant. Če imaš žepe, te prime, da bi vanje vtaknil kaj. Tudi kaj tujega.« je dejal mirno in popolnoma sproščujoče. Že sama energija okoli njega je delovala tako sproščujoče, da so vsi okoli njega le vzdihnili njegovi modrosti.

A ni bilo dolgo miru, ko je k njim skozi vas prihitel eden od vaških kmetov in dejal »Modrec Juan… v Derechi se nekaj dogaja. Juan Janshe vas je obtožil, da vam je Služba za nadzor gojenja buč plačala ladijsko karto s katero ste v vas povabili slovitega modreca in zdravilca Svamija Salamija. Zahtevajo vašo glavo!«

»Nič ne vem o kakšni karti. Če bi potreboval Svamija, bi mu karto podaril sam. Služba za gnojenje nima nič z menoj.« je dejal Drzni.

»Ampak, ampak…« je dejal kmet. Drzni ga je pogledal in dejal »No prav… pa pojdimo v vas. Tako ali tako potrebujem kvas in mleko.« ter vstal. Skupaj so odšli v vas.

V vasi

Na sredini trga je stal Juan in se nekaj razburjal. Drzni je prišel do vaščanov in dejal »Meni ne bo nihče pravil, kaj naj počnem in kako naj gojim buče.« Vsi so se obrnili proti njemu in Drzni je še dodal »Jaz nimam potrebe po materialnem svetu. Le negativci kot si ti jo imajo.«

»Drzni, tvoj odnos do vaščanov je neprimeren za guvernerja Butalije. Zahtevam, da priznaš, da si žepnik (lastnik žepov) in da si prisilil Službo za nadzor gnojenja buč, da je kupila karto za Svamija.

»Juan, s teboj se ne bom več ukvarjal. Lahko govoriš kar želiš.« je dejal se nato obrnil in odšel nazaj v kočo.

Vsi so se obrnili proti Juanu, ki je stal na odru. V sijaju sonca je bil videti za vaščane Derech popoln. Ni jih motil sijaj sonca, saj je nosil kapo, polno žepov in njegova oprema je bila pravzaprav ribiška. Že dolgo časa je bilo znano, da rad lovi po reki El Tecolte in večkrat je ulovil ribo, ki je razburkala vode, vse tja do zaliva, kjer je bila Crotessia.

Juan je jezno dejal »In ta človek naj bi nas vodil. To je naravnost smešno!! Pod mojim vodstvom smo povečali prodajo buč za 7,2%. Vsem nam gre dobro.« ter se nato jezno obrnil in odšel v svojo rezidenco.

Tam pa ga je že čakal zbor članov Zbornice za obveščanje o prodaji buč. Naprej je stopilo dekle, ki so jo vsi poznali kot »Ostra Lily« in je dejala »Zahtevamo pojasnilo, kako vam je lahko uspelo povečati velikost buč in prodajo je le teh za 7,2%?«

Juan Janshe je obstal. Bil je presenečen. V daljavi je zaslišal zvonove. Ura je bila 5 minut pred 12. V rezidenco je planila Urshula Baschovles in pogledala ogorčeno Juana ter dejala presenečeno »Juan??« in nato utihnila ter čakala na pojasnilo. Srce mu je začelo hitreje biti. »Ali vedo za mojo skrivnost??!« si je mislil. Po čelu mu je zdrsela kapljica potu.

Se nadaljuje…