100% Irony Free

Povod za ta zapis je bila nova taktika ZDA pri zamenjavi oblasti v Iranu. Kot vemo je Iran ena od držav, ki gre vladi ZDA blazno v nos. Tako kot ji je šel v nos Irak in tako kot ji gre v nos Severna Koreja, pa še bi se našle države, predvsem v Latinski Ameriki, tam še posebej med hladno vojno, ko so ZDA štele Latinsko Ameriko za svojo interesno sfero (in jo dejansko še danes).

Že po napadih 11. septembra, torej po dnevu, ki je ZDA potisnil v neumorno lovljenje vsega kar oni imenujejo »zlo«, kar so sicer počeli že prej, a so dobili dodaten zagon, se je na črni listi uradnikov v Washingtonu pojavila skupinica držav, med katerimi je bil tudi Iran. Te države pa naj bi imele po mnenju Washingtona (poudarjam, izključno po njihovem mnenju), veze z raznimi terorističnimi organizacijami, še posebej s takrat najbolj razvpito Al-Kaido.

Najprej je padel Afganistan, pa smo vsi vedeli, da ZDA s tem še no bojo prenehale. Tudi niso, za Afganistanom je bil nova tarča napada Irak. To zgodbo, to krvavo in zmedeno sago najbrž vsi dobro poznamo. Pa če vseeno sumiram, Američani so svet prepričevali o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga imel Irak, takratni predsednik Sadam Husein pa naj bi imel celo veze z Al-Kaido. Kljub nasprotovanju skoraj celotne mednarodne skupnosti, razen seveda največje »zaveznice« ZDA Velike Britanije, je bil leta 2003 izvršen popolnoma protipraven napad na suvereno državo. Skupaj z državami iz t.i. koalicije voljnih, so ZDA potem neumorno iskale tisto famozno orožje za množično uničevanje in ga še do danes niso našle (in ga tudi ne bodo).

Najhuje pa je sledilo po vojni, saj so različne uporniške skupine želele pregnati okupatorsko vojsko (ZDA, VB, Avstralija, Poljska…če omenim le najbolj številčne, cel spisek pa dobite tukaj), pri čemer je v državi nastal kaos masovnih razsežnosti. Miru v državi od takrat ni več in hoditi po Bagdadu je postalo tako kot bi igral Rusko ruleto.

A tudi, ko je bila vojna v Iraku že v polnem zamahu, se je že govorilo, da se ZDA ne bodo ustavile niti tukaj. Najverjetnejša kandidata za nov napad sta bila Iran in Severna Koreja. Potem pa se je za kratek čas omenjala še Sirija. Medtem pa so ZDA Irak spremenile v pravo vojno zono (in to uradno po vojni, kar je še toliko hujše) in začele svojim lastnim korporacijam zagotavljati ugodna vlaganja v državo, potem pa še podjetjem iz koalicije voljnih. Ko so si tako delili pogačo so seveda pridno pozabili na vse civiliste, ki so ostali brez vsega, ki so sedaj pod ameriško okupacijo živeli v dosti bolj nevarnih razmerah kot najbrž kdajkoli prej. Število umrlih Iračanov se je iz dneva v dan povečevalo, a tega seveda v ameriških medijih ni bilo mogoče zaslediti, oz. le na kratko. So pa za to bili njihovi mediji dosti bolj »pridni« pri štetju umrlih Ameriških vojakov. Tako se je počasi mnenje Ameriške javnosti začelo nagibati k umiku vojske iz Iraka.

Sedaj pa se postavlja vprašanje kako bo George W. Bush nadaljeval svojo »križarsko vojno« proti vsem, ki ne mislijo tako kot on. V javnost pa je prišla novica, da bi lahko ZDA sedaj namesto vojaškega posega uporabile bolj zvito metodo, ki pa v zgodovino grozodejstev ZDA ni nič novega. Tako bi v Iranu ZDA pripravljala nekakšno revolucijo, ki bi odstranila sedanjo oblast. To naj bi počela CIA (kdo pa drug). Vzrok za to, da se namesto vojne zakuha revolucija pa bi morda bil v tem, da se Iran ne bi predal tako lahko kot ostale žrtve ZDA, saj je se uspešno boril proti Iraku v Iransko-Iraški vojni med leti 1980-1988. Pri vsem tem pa ima gotovo še kaj zraven tudi popoln polom v Iraku.

ZDA Iran vedno znova obtožujejo, da pripravlja jedrsko orožje, ter na vsak način hočejo, da preneha z razvijanjem jedrskega programa, Iran pa trdi da se gre le za jedrsko energijo in ne misli prenehati. Prav tako je Iran že večkrat zagrozil da se bo v primeru Ameriškega napada odzval z protinapadi. Tako se sedaj odvija nova saga med ZDA in Iranom. Kdo ve kako daleč se bodo tokrat spustile ZDA in kakšne posledice bo to imelo za širšo regijo. Pozitivnih pa gotovo ne.

Ob tem pa bi rad spomnil na že omenjeno prakso ZDA s državnimi prevrati. ZDA namreč tako obliko menjav oblasti izvajajo že vse od konca 2. svetovne vojne in to predvsem v Latinski Ameriki, ki je s časom postala pravi poligon ameriškega izživljanja. Pomnimo samo prevrat v Čilu 11. septembra 1973, ki je na oblast pripeljal Pinochetovo vojaško Hunto med katere vladavino je bilo ubitih 3.000 ljudi neznano, mučenih pa okoli 30.000. To so pretresljive številke. Potem je tukaj še znan primer dejanski terorističnih napadov ZDA na Nikaragvo v osemdesetih, zaradi česar so bile ZDA tudi obsojene (kot edina država na svetu kadarkoli obsojena mednarodnega terorizma) in so morale Nikaragvi izplačati odškodnino. Toda ZDA so se na razsodbo požvižgale, jo označile za neutemeljeno, ko pa so o tem razpravljali v Varnostnem svetu ZN, so enostavno vložile veto in zadeve je bilo konec.

Morda se boste kdaj vprašali, kako to da v opisanem primeru Nikaragva ni storila enako kot storijo ZDA, ko jih nekdo malo popraska, se pravi, da se ni odzvala z vojaškim napadom. Namesto tega je Nikaragva uporabila pravne poti in tudi dejansko zmagala, pa če ZDA še toliko zavračajo sodbo in vlagajo veto.

Če se spet vrnemo v sedanjost, pa nas čaka še en trn v peti ZDA. Severna Koreja. Ta nikoli končana zgodba, ki se vleče že vse do Korejske vojne (1950-1953) oz. še od prej. ZDA sumijo da Kim Jong Il, vodja Severne Koreje, pripravlja jedrsko orožje oz. ga že ima. Tokrat je malo drugače kot pri Iranu, saj S. Koreja tega niti ne skriva, oz. pravi da ima pravico do njega. Tudi v tem primeru je mednarodna skupnost začela pogovore s S. Korejo o prenehanju jedrskega programa, ki pa napreduje le zelo počasi.

Toda, kot ste verjetno zasledili iz medijev, ZDA niso tako naklonjene vojaškemu posegu v S. Koreji, kot so bile recimo posegu v Iraku. S. Korejo se seveda omenja kot morebitno novo tarčo, a ne tako množično kot Irak in Iran ali Sirijo. Najbrž iz preprostega razloga, saj ima Severna Koreja tako množično vojsko, da bi ta predstavljala kar težak zalogaj za ZDA, tukaj pa je seveda še strah pred povračilnimi ukrepi. Ne gre pa spregledati velike podpore S. Koreje, ki jo ima le-ta pri sosedi Kitajski. Nenazadnje pa S. Koreja ni ravno znana po nečem kar razneži srce vsakega podjetnega Američana, po nafti namreč.

Iz vsega napisanega se postavljajo številna vprašanja. Na primer, ali ima ena sama država pravico urejati svet? Mar ima pravico do vojaških napadov na šibkejše države, le zato, ker jim tam ni všeč režim? Ali je prav, da ena sama država ureja notranjepolitične situacije v drugih državah, ki jih sama šteje za svoje »interesno ozemlje«? Ali je prav da si s svojo politiko zagotavlja monopolni položaj svojim podjetjem?

Seveda ni prav, pa vseeno smo temu priča. ZDA so država, kjer imajo velike korporacije velik vpliv na politiko, oz. politika je kapital. Brez tega je skoraj nemogoče zmagati na njihovih volitvah. Predsedniki ZDA bodo vedno podpirali želje velikih korporacijah, saj so le te zagotovilo, da bodo imeli možnost ostati na oblasti. Ameriške firme pa so razširjene po celem planetu in tam, kjer jim režim ni naklonjen ga je treba »narediti« naklonjenega. Tako deluje ameriška politika. V te namene, torej za zagotavljanje ugodnih pogojev za delovanje njihovih podjetij, pa se poslužujejo, kot smo bili že neštetokrat priča, tudi vojaških posegov, ter pomagajo pri organizacijah državnih udarov.

Pri tem ne gre le za prevrate v državah, kjer vladajo samodržci, ampak tudi v državah s popolnoma demokratično izvoljenimi vladami. Takšna je bila na primer vlada v Čilu, ki jo je vodil Allende. Toda, ker je bila naravnana bolj socialistično in ker ni dopuščala, da bi imela ameriška podjetja v Čilu glavno besedo in prednost pred ostalimi jo je bilo treba zamenjati. Kakšne so bile žrtve in posledice tega pa sem že omenil.

Kako se bodo razvijali dogodki v zvezi z Iranom in Severno Korejo bomo videli. Toda bistveno vprašanje ostaja, kdaj in kdo bo lahko končno ustavil ameriško samovoljo.

Lisjak.

Trackback naslov | RSS Komentarjev