100% Irony Free

Ste se kdaj spraševali, kaj bi se zgodilo s človeštvom in dosežki na področju znanosti in kulture, če bi Zemljo prizadela naravna katastrofa s kataklizmičnimi posledicami ali pa, da bi se naša civilizacija uničila v nuklearni vojni, kar je še bolj verjetno? Prav gotovo bi od človeštva ostalo bore malo ali sploh nič. Zato so znanstveniki začeli razmišljati, kam bi postavili nekakšen »arhiv človeštva«, če ga tako poimenujemo, kamor bi lahko shranili vzorce našega bivanja.

Kot že nič kolikokrat v svoji zgodovini, je človek, v tem primeru znanstvenik, ki išče odgovore, pogledal proti Luni. Tako kot so v Luno pogledali tisti, ki so bili tu pred njim veke in veke skozi zgodovino. Mora biti res nekaj fascinantnega na tej Luni, da nas je sposobna tako očarati, da kar naprej stremimo k njej, se včasih tudi po njej ravnamo in jo na sploh imamo za simbol bližnjega vesolja. Služila pa nam je tudi že v največjem tekmovanju človeštva, ko so Američani in Rusi tekmovali, kdo bo prej prišel nanjo. Ugibanja in razne teorije o tem, ali jo je na koncu sploh kdo osvojil pustimo za hip ob strani.

Tako se je temu prej omenjenemu primerku znanstvenika utrnila misel, da bi pa morda ravno Luna bila tista, ki bi lahko gostovala eno največjih knjižnic človeštva. Ideja se je porodila nekdanjemu uslužbencu Nase Jimu Burku, ki je danes predavatelj na Mednarodni vesoljski univerzi v Strasbourgu. Tako bi po njegovi ideji lunarna knjižnica vsebovala tako zgodovinske podatke vseh kulturnih in znanstvenih dosežkov človeštva, kot tudi dejanske biološke vzorce, ki bi lahko nekoč služili ponovno »uvedbo« nekaterih vrst in morda celo človeka samega.

Morda se vse skupaj zdi še kot oddaljen znanstveno-fantastični sen, pa vendar z vzpostavitvijo stalnih baz na Luni, ki jih ima v načrtih NASA, to niti ni več tako nemogoče. In ko naslednjič zalajate v Luno, se spomnite, da morda, res morda lajate v svojo zapuščino.