100% Irony Free

Jedrsko orožje. Strah in trepet človeštva. Ena sama nespametna poteza lahko sproži katastrofalne posledice za planet. Pa vendar tako orožje obstaja, še celo več, bilo je tudi že uporabljeno, davnega leta 1945. Posledice jedrskih napadov na Hirošimo in Nagasaki so znane. Tudi to ni zaustavilo velesil pri proizvodnji tega orožja, še več, celo izpopolnile so ga, tako da so današnje jedrske konice, ki počivajo po raznih skladiščih širom sveta veliko bolj uničevalne, kot sta bila Little Boy in Fat Man.

Marsikdo se bo morda vprašal od kje taka silna želja človeka, da poseduje tako uničevalno orožje in s tem ogroža še sebe. Vprašanje je vsekakor na mestu. Skozi celotno zgodovino bojevanja so si razna plemena in države prizadevale kar najučinkoviteje poraziti nasprotnika. Malo je znano, da so tudi v antiki imeli svoja biološka in kemična orožja. Ne ravno v današnjem pomenu besede pa vendar. Tako so na primer z zastrupljanjem izvirov vode zastrupili nasprotnika, skozi obrambne zidove metali s kugo ali drugimi boleznimi okužena trupla, spravljali dele oblačil okuženih v zaprte zaboje, kjer se je virus pod določenimi pogoji ohranil dalj časa in tak zaboj potem podtaknili nasprotniku. Zastrupljanje konic puščic bi prav tako sodilo v ta sklop.

Z razvojem človeštva oz. tehnologije, so se na žalost izpopolnjevala tudi orožja. Tako v bistvu za prvo masovno uporabo kemičnega orožja večinoma štejemo prvo svetovno vojno. Nemci so prvi uporabili tako orožje proti Rusom. Uporabili so bromid in klorid. V drugi svetovni vojni pa se pojavil pravi razmah novih orožij, predvsem iz bojazni, da jih nasprotnik ne bi razvil prvi. Tako so Američani vedeli, da želi nacistična Nemčija razviti orožje, ki bi prekosilo vsa ostala do sedaj znana orožja in jim tako zagotovila zmago v vojni. Američani so s pomočjo znanstvenikov iz Evrope med katerimi so bili tudi taki iz Nemčije začeli pospešeno razvijati jedrsko orožje. Projekt je bil znan pod vzdevkom »Manhattan Project«. Prvi test so izvedli 16. julija 1945 v bližini mesta Alamogrodo v Novi Mehiki. Kmalu za tem je bilo orožje tega tipa prvič (in do sedaj zadnjič) uporabljeno v praksi.

Tukaj lahko za hip postanemo in se vprašamo, kaj bi se zgodilo, če Američani ne bi razvili jedrskega orožja, ker kot je znano v času prvega testa vojne v Evropi ni bilo več. Japonska pa je bila tako ali tako že na kolenih in je bila uporaba jedrskih bomb v tem primeru le razkazovanje mišic. Mar bi mogoče danes živeli v svetu brez jedrskega orožja? Ali pa bi le odložili neizogibno in bi hladna vojna sama po sebi pripeljala do razvoja le-tega? O odgovorih lahko le ugibamo.

Hladna vojna, ki je sledila je povzročila pravo kopičenje jedrskega orožja. Obe velesili (ZDA in ZSSR) sta hoteli imeti lastne zaloge, da lahko odgovorili na napad ene na drugo. Sovjetska zveza je svoje prvo orožje testirala leta 1949. Potem pa se je začelo. ZDA so izvajala masovna testiranja v svojih puščava v Nevadi. V šestdesetih letih je vse skupaj dobilo nov pomen z razvojem raket dolgega dosega, ki so lahko ponesle jedrske konice na cilj dokaj zanesljivo kljub ogromni oddaljenosti. Proti konci šestdesetih sta obe velesili prišli do dogovora, da omejita izdelavo jedrskih konic s sporazumoma SALT 1 in START 1.

Toda problem jedrskega orožja se je med tem že razširil kot virus. Hotele so ga imeti tudi druge države. Nekatere z več resursi so si ga zagotovile. Tako so si med časom hladne vojne svoj jedrski arzenal naredile že Velika Britanija, Francija in Kitajska. Kasneje pa so se jim pridružile še Indija, Pakistan in Izrael. S tem da je Izrael edini, ki javno ne priznava da je dejansko izdelal jedrsko orožje. Koliko držav je imelo tajne projekte za razvoj jedrskega orožja ali pa ga še ima, najbrž ne bomo nikoli zares izvedeli. Za mnoge je bilo veliko presenečenje, ko so izvedeli, da je imela željo za razvoj jedrskega orožja tudi Jugoslavija.

Seveda pa se jedrska tehnologija ne uporablja le v namene bojevanja, ampak tudi za pridobivanje energije. Tako je danes veliko električne energije pridobivamo prav iz jedrski elektrarn, kakršno imamo recimo v Krškem. Jedrska energija se dobiva preko kontrolirane jedrske reakcije, ki ustvari vročino, ta pa potem zavre vodo, kar ustvari paro in požene turbino. Do leta 2004 je bilo z uporabo jedrske energije ustvarjene 6.5% svetovne energije in 15.7% svetovne elektrike.

Problematično pa je seveda tisto glavno, to je »gorivo« za take elektrarne. Namreč uranove palice, ki se uporabljajo v te namene so po končani uporabi seveda še vedno radioaktivne. Zato je velik problem ravno skladiščenje jedrskih odpadkov. Le to mora biti primerno, v zaprtih zabojih, ki ne prepuščajo radioaktivnosti, saj ima to lahko zelo nevarne posledice za okolje v katerem se nahajajo. Poleg tega pa je pod pretvezo kupovanja goriva za jedrske elektrarne tudi možnost zlorab, saj bi lahko teoretično in pridobljenega urana izdelali tudi jedrska orožja.

V svetu sta znani dve večji nesreči, povezani z jedrskimi elektrarnami. Tista v Černobilu in na Otoku treh milj. V ukrajinski jedrski elektrarni Černobil, locirani pri mestu Pripiat, je 16. aprila 1986 eksplodiral reaktor številka štiri. Temu je sledilo še nekaj eksplozij, kar je pripeljalo do uhajanja radioaktivnih snovi. Radioaktivni oblak se je potem razširil čez zahodni del Sovjetske zveze, zaobjel Vzhodno in Zahodno in Severno Evropo ter dosegel Vzhodni del Severne Amerike. Kot posledica radioaktivne kontaminacije so morali iz delov v bližini nuklearke evakuirati kar 36.000 ljudi. Sprva sovjetske oblasti niso želele priznati nesreče in so jo zamolčale pred zahodom in javnostjo, a je bil ravno oblak radioaktivnosti, ki se je širil nad Evropo tisti, ki je oznanil kaj se je zares zgodilo.

Svoj Černobil pa so nekoliko prej skoraj doživeli tudi Američani. 28. marca 1979 se je v enoti 2 jedrske elektrarne na Otoku treh milj zgodilo t.i. taljenje jedra v jedrskem reaktorju. To se zgodi, ko se mehanizmi za hlajenje in nadzor pokvarijo in se mehanizmi znotraj reaktorja zaradi vročine začnejo topiti. Ocenjevanje dogajanja na Otoku treh milj je trajalo kar pet dni. Na koncu so uspešno zaustavili reaktor. Za razliko od Černobila v tem primeru nesreča ni tvegala nobenih resnih poškodb ali smrtnih žrtev a je bilo vseeno nekaj časa pod vprašajem 25.000 ljudi, ki so naseljevali območje v bližini jedrske elektrarne.

Jedrska tehnologija je s časom postala jedro spora številnih držav. Danes smo tako priča, da nekatere razvite države preprečujejo izgradnjo jedrskih reaktorjev v drugih država, saj naj bi obstajal strah, da bi prišlo do zlorabe in je izgradnja jedrskih reaktorjev le krinka za razvijanje jedrskega orožja. Tak primer sta Severna Koreja in Iran. Obe si želita eksperimentirati z jedrsko tehnologijo. Severna Koreja je že večkrat izrazila željo po tem, da bi imela jedrsko orožje ter javno priznala, da dela na tem. Iran vztraja, da si želi izključno jedrsko energijo. Prav zato sta se obe državi znašli pod številnimi sankcijami, saj nista želeli sodelovati z inšpektorji IAEA (International Atomic Energy Agency), agencijo Združenih narodov, ki se zavzema za uporabo jedrske tehnologije v miroljubne namene. Je pa ravno v prejšnjem tednu na tem področju prišlo do novih dogajanj.

Namreč dolgoletna pogajanja s Severno Korejo so morda le obrodila sadove, saj se je ta obvezala, da bo popolnoma zaustavila svoj jedrski program. S tem naj bi si zagotovila nekaj pomoči z Zahoda, saj je znano da je država ena najbolj revnih (kar je posledica tudi tega, da veliki vodja Kim Jong Il namesto v ljudstvo vlaga v vojsko in razvoj jedrskega orožja). Tako naj bi Severna Koreja, ko bo izpolnila svojo obljubo, dobila med drugim tudi nafto in druge dobrine.

Iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad pa je svojemu ljudstvu oznanil, da je so dosegli zastavljen cilj v svojem programi, tako da ima sedaj Iran 3000 centrifug za bogatenje urana. Napovedal pa je še nove centrifuge. Združeni narodi so že napovedali nove sankcije proti Iranu, če ta ne bo ustavil programa za bogatenje urana, saj se članice Varnostnega sveta bojijo, da hoče izdelati jedrsko orožje. Iran to sicer zavrača, a niti za ped ne popušča ZN, ampak napoveduje še hitrejši razvoj svojega jedrskega programa.

Rožlanje z jedrsko tehnologijo se nadaljuje. Vsak pa si želi svojega deleža nuklearne pogače. Nič zato, če gre kaj narobe in nič za to če zaradi tega ogrožamo človeštvo. Nekaterim voditeljem je važno le to, da so njihove države prve v tej neustavljivi tekmi oboroževanja. Še pomnite film Dr. Strangelove Stanleya Kubricka? No, kot vse kaže je nekaj iz tistega filma morda vendarle res. Namreč »doomsday machnine«, ki je bil v filmu prikazan kot sistem, ki bi v primeru napada na SZ detoniral okoli 50 jedrskih raket, pozicioniranih okoli planeta. To pa tudi v primeru ko bi šlo za neavtoriziran napad ali pa preprosto za nesrečo. S tem bi kar za 93 let onemogočili življenje na tem planetu.

No, če za hip pustimo film ob strani. Rusi naj bi v osemdesetih letih le eksperimentirali z nečim podobnim. Torej s sistemom za avtomatsko obrambo Sovjetske zveze, ko bi bila ta napadena. Se pravi, ob ustrezni avtorizaciji se aktivira arzenal jedrskih konic, ki so seveda namerjene proti ZDA. Toda še najbolj zaskrbljujoče pri vsem tem je, da po koncu hladne vojne Rusija tega sistema dejansko ni deaktivirala. Sploh pa se odnosi med ZDA in Rusiji spet vedno bolj zaostrujejo o čemer pričajo tudi ponovni polezi Ruskih jedrskih bombnikov. Kot v časih hladne vojne. Po besedah ruskega predsednika Putina so bili njihovi piloti »prizemljeni predolgo časa. Prav z veseljem začenjajo novo življenje«. Zelo pomenljive besede.

Vprašati se je treba kakšna pravila imata obe državi ob morebitnem jedrskem napadu in samo sprožitvi le-tega. V ZDA lahko uporabo jedrskega orožja ukaže predsednik, ki ima v ta namen tudi znameniti črn kovček s kodami, tako kot v Rusiji. Ko prejme opozorilo, da so radarji zaznali napad ima petnajst minut časa, da se odloči ali gre zares ali ne. Temu ustrezno potem tudi ukrepa. Pri taki situaciji pride seveda do stresa, ki zelo vpliva na presojo. Napačna odločitev v tekem primeru lahko privede do nuklearnega holokavsta. Ja res je, celotna usoda človeštva počiva v rokah nekaj izbrancev (predsednikov držav z jedrskim arzenalom).

Ljudje, ki nosijo to odgovornost in tisti, ki si take odgovornosti želijo so tisti, ki se igrajo s človeštvom. Če ima le eden od njih slab dan je lahko v nekaj trenutkih vsega konec. Dejstvo na katerega ne pomislimo, ko se brezskrbno sprehajamo po vsakdanjih opravkih. Predsedniki velesil in predsedniki držav, ki jih hočejo še razviti jedrsko orožje so, želeli ali ne, tisti pravi jezdeci apokalipse.