100% Irony Free

Hasta siempre

Danes mineva natanko 40 let odkar so v Boliviji, v vasici La Higuera, bolivijski vojaki in prisotni agenti ameriške obveščevalne službe CIA s streljanjem usmrtili argentinskega zdravnika, marksističnega revolucionarja in vidnega člana kubanske revolucije, Ernesta Che Guevaro. Ta se je nahajal v Boliviji, kjer je hotel skupaj z okoliškim prebivalstvom in svojimi ljudmi izpeljati revolucijo in zamenjati trenutno bolivijsko oblast. Na ta dan je svet izgubil človeka, ki ga je francoski filozof Jean – Paul Sartre opisal z besedami: »Che je bil najbolj popoln človek naše dobe«.

Rojstvo in zgodnja leta

Rodil se je 14. junija 1928 kot Ernesto Guevara de la Serna, v mestu Rosario (provinca Santa Fe) v Argentini, v družni srednjega razreda, kot prvi od petih otrok. Družina je bila špansko irskega izvora. Levičarska naravnanost družine je nanj vplivala že od malega, saj je bil znan po svoji reakcionarnosti in opažanju razmer že kot otrok. Med otroštvom se je zgledoval po znanem osvajalcu inkovskega imperija Franciscu Pizzaru in si želel, da bi bil eden njegovih vojakov.

Ker je bolehal za astmo, ki ga je zaznamovala skozi celo življenje, se je težko udejstvoval v športnih aktivnostih, a njegova volja je bila tako močna, da je vseeno zablestel kot igralec Rugbya in si pri soigralcih prislužil vzdevek »Fuser«, ki je izhajal iz besede »El Furibundo« ali besneč in priimka svoje matere »Serna«. Ker pa je bil v šoli znan po tem, da se ni maral kopati (na kar je bil sam izredno ponosen), si je prislužil še vzdevek »Chanco« ali pujs.

V svojih ranih letih se je navdušil tudi za igranje šaha, ki ga je igral z očetom, zelo rad pa je prebiral tudi poezijo. Njegov priljubljen avtor je bil Pablo Neruda, čilski komunist in vpliven pesnik 20. stoletja. Poezije ni le prebiral, temveč se je preskusil tudi v pisanju. V kasnejših letih pa je rad posegal tudi po filozofskih delih, med katere nedvomno sodijo dela Bertranda Russela, valižanskega filozofa in zgodovinarja, ter pisca številnih političnih del in političnega aktivista (Russelovo častno razsodišče o vietnamski vojni). V najstniških letih se je začel zanimati tudi za fotografijo in je vneto slikal ljudi, kraje in pa številna arheološka najdišča, na katera je naletel na svoji potovanjih po južni Ameriki.

Življenje v Argentini se je odvijalo dalje in mladi Ernesto se je odločil, da bo študiral medicino. Leta 1948 se je vpisal na Univerzo v Buenos Airesu. Med svojim študijem, ki je potekal brez zastojev, je večkrat obiskal razne kraje po južni Ameriki. Prav na teh potovanjih se mu je, skupaj s kolegom Albertom Granadom, porodila ideja o daljšem potovanju po kontinentu. Na univerzi si je vzel prosto leto in s kolegom Albertom in pa 500 kubičnim motorjem Norton, letnik 1939, sta se odpravila na pot. Padla je tudi odločitev, da se bosta za nekaj tednov ustavila v San Pablu, v kolonijo gobavcev, kjer sta delala kot prostovoljca.

Njuno pot, ki jo je Che skrbno beležil v svoj dnevnik, je leta 2004 Walter Selles obeležil z odličnim filmom »Motoristov dnevnik«. Prav to potovanje je bilo prelomno v Chejevem življenju. Videl je vso bedo ljudi in neenakost ter zatiranje, kar je v njem, ob branju številne marksistične literature porodilo idejo, da je mogoče ljudstvo latinske Amerike spraviti iz tega brez izhodnega položaja le z organiziranjem revolucije. Iz študenta medicine, preprostega mladeniča se je rodil revolucionar. Človek, ki bo s svojimi idejami zaznamoval zgodovino ne le južne Amerike ampak celotnega sveta.

Južno Ameriko si je predstavljal kot eno samo deželo, brez meja in kot taka je potrebovala enotno strategijo osvoboditve. To je postal njegov novi cilj v življenju. Osvoboditev zatiranih izpod krempljev zatiralcev. Po vrnitvi iz potovanja je pohitel s študijem, da ga je lahko čim prej zaključil in diplomiral 12. junija 1953.

Leta po študiju

Diploma iz medicine mu je med drugim omogočala tudi, da je lahko veliko potoval po raznih južnoameriških državah, kjer je videl socialno stanje prebivalstva. Tako je leta 1953 prepotoval Bolivijo, Peru, Gvatemalo, Ekvador, Honduras, Costa Rico, Nikaragvo in El Salvador. V Gvatemali je bil takrat na oblasti predsednik Jacob Arbenz Guzman, eden takrat redkih demokratično izvoljenih predsednikov v regiji. Cheja je pritegnil predvsem po svojih reformah, saj se je zavzemal za prekinitev ameriške nadoblasti in ukiniti sistem latifundijev, ki je bil še vedno v veljavi prav zaradi njih. Prav to se je mislil Che za nekaj časa ustaviti, saj je čutil, da bo lahko izpopolnil svoje revolucionarne teze.

Kmalu po svojem prihodu v Gvatemalo se je preko svojo bodoče žene Hilde Gadeae Acoste seznanil z vrsto uslužbencev v vladi Jacoba Guzmana. Prav tako je imel določene stike s skubino Kubancev na begu, ki jih je vodil Fidel Castro. Poleg druženja z raznimi političnimi skupinami, je delal tudi kot asistent pri dveh zdravnikih, ki sta zdravila malarijo. Prav tu si je prislužil svoj legendarni vzdevek »Che«, po zdravilu, saj je sam v pogovorih večkrat uporabljal to aregntisnko besedo, ki pomeni »hej«, »kolega« in podobno. Kljub svojim prizadevanjem pa nikakor ni mogel dobiti želenega zdravniškega staža in zaposlitve. Zavrnil je celo pozicijo medicinca, saj bi se moral tako vezati na gvatemalsko komunistično partijo, česar pa ni želel, saj se je ogibal kakršnih koli tesnih povezav s strankami, pa čeprav se je takrat politično že nagibal k socializmu.

Maja 1954 je v Gvatemali začelo vreti. Carlos Castillo Armas je začel z državnim prevratom, pri čemer mu je pomagala CIA. Che se je preko milice komunistične mladine vključil v boj proti udarnikom in tako podprl Guzmana, a ko je videl, da je uporniško gibanje večinoma neaktivno in slabo organizirano, se je raje umaknil in se ponovno posvetil zdravniški praksi. Toda ne za dolgo, že kmalu po udaru, ko je bil Guzman odstranjen z oblasti se je znova vključil v upor, a je le ta šel hitro po zlu, ko je se je Guzman zatekel na mehiško veleposlaništvo, ter svetoval vsem tujim pomagačem naj raje zapustijo državo. Nova oblast je aretirala Hildo Acosto, Che pa se je zatekel na veleposlaništvo Argentine. Od tam pa je z letalom odšel v Mehiko.

Septembra 1954 se je Guevara nahajal v mehiškem glavnem mestu, kjer je spet naveza stike z nekaterimi ljudmi, ki jih je spoznal v Gvatemali, kot na primer Nicom Lopezom. Preko njega je spoznal Raula Castra, Fidelovega mlajšega brata. Julija 1955 pa je Che Guevara prvič v svojem življenju srečal s Fidelom Castrom. Ta je prišel v Mehiko kmalu po tem, ko je bil izpuščen iz nekega kubanskega zapora. To je bilo srečanje, ki je spremenilo potek zgodovine in rodilo zavezništvo med dvema osebama, ki sta latinski Ameriki odprla povsem novo poglavje. Fidel je bil vodja gibanja poznanega pod imenom »Gibanje 26. julija«, imenovanega v spomin napadom na vojašnice v Moncandi in vsesplošnim uporom proti četam generala Batiste leta 1953. Po napadu je bil Fidel ujet in zaprt, a ga je Batista v splošni amnestiji, ki jo je izdal leta 1955 oprostil.

Med pogovorom s Fidelom, na njunem prvem srečanju je Che zaslutil, da je prav Fidel tisti tip revolucionarja, ki ga išče in se je tako takoj priključil gibanju 26. julij. Sprva je bilo mišljeno, da bo znotraj gibanja služil kot zdravnik, saj je bil zato izšolan in najbolj primeren, a že kmalu je pokazal velik interes za gverilko taktiko in njegov inštruktor v gibanju ga je označil za najboljšega gverilca kar jih je kdaj uril. Med vsemi temi vojaškimi oz. gverilskimi obveznostmi pa se je iz Gvatemale vrnila Hilda Acosta s katero sta nadaljevala zvezo. Poročila sta se 18. avgusta 1955, 15. februarja 1956 pa se jima je rodila hčerka Hilda Beatriz.

Novembra 1956 je ladja »Granda« iz Mehike proti Kubi popeljala Cheja, Fidela in Raula Castra ter še približno 80 drugih gverilcev. Boj proti generalu Batisti, samodržcu, ki so ga podpirale ZDA, s pomočjo katere je tudi prišel na oblast, se je začel. Batista se tega še ni zavedal, a do konca svoje vladavine se bo moral bojevati z neustrašnimi gverilci. Med celotno gverilsko vojsko je bil Che le eden od štirih ne Kubancev. Frank Pais je bil revolucionar in vodja uporniškega gibanja na Kubi, ki je skupaj s Fidelovimi gverilci iz Mehike sodeloval pri načrtu za strmoglavljenje Batiste. Ključnega pomena pri vsem je bilo, da se akcija začne točno na 30. november. Toda, ladja Granama je imela zamudo in je prispela na Kubansko obalo šele 3. decembra. Batistove čete so izvedela za načrte gverilcev. Kmalu po izkrcanju so bili gverilci napadeni. Batistova vojska je udarila s kopenskimi, zračnimi in morskimi silami, ter tako razdrobila gverilsko vojsko, ter onemogočila kontakte med raznimi skupinami.

Napad je preživelo kakšnih 15 do 20 upornikov, med njimi tudi Che. Ponovno so organizirali svoje vrste in se zatekli v gorovje Sierra Maestra. Tam so jih oskrbovali možje iz Paisove organizacije ter nekateri domačini in komunisti, ki so se v gorovja zatekli že v tridesetih letih. V gorah so počasi nabirali podporo. Pridružili so se jim številni prebivalci iz okolice. Prav tako pa so imeli vedno več podpore tudi pri mestnem prebivalstvu. Kubanska socialistična stranka je sicer gverilce podpirala, a jasna podpora vodstva stranke je prišla šele leta 1958, ko so gverilci začeli dobivati boj proti Batisti.

Guevara je s časom postajal vedno bolj zagrizen gverilec in Fidel mu je tako podelil naslov komandanta (pri vojski ZDA bi bil to ekvivalent majorja). Postal je vedno bolj discipliniran in pa tudi vedno bolj strog do dezerterjev in omahljivcev v svojih vrstah. Marca 1958 je postal zadolžen za urjenje novih gverilcev, a mu to ni bilo kaj preveč všeč, saj ni imel nobenega pravega vpliva na dogajanje. Toda svojo priložnost za boj je dobil kaj kmalu. Ko se je gverilski boj razširil še na vzhod Kube, je postal zadolžen da vodi enega izmed bataljonov bojevnikov naprej proti Havani. Konec decembra 1958 je s svojimi možmi izvedel legendarni napad na Santa Claro.

Bitka za Santa Claro

28 decembra 1958 je Che s svojimi možmi korakal proti mestecu Camajuan, ki je bilo nedaleč od mesta Santa Clara. Njihov prihod je na cestah pozdravljala množica prebivalcev. Mestece je bilo z lahkoto osvojeno, daj so Batistovi vojaki zapustili svoje položaje. Od tam je Guevarova četa nadaljevala pot do Santa Clare. Tam je Guevara uporabil svojo zmagovito taktiko. Svojo četo, ki je štela približno 300 gverilcev, je razdelil na dve enoti. Prvi je poveljeval polkovnik Casillas Lumpuy, ta naj bi na jugu začela boj z Batistovimi vojaki, ki so branili mesto. Drugi enoti je poveljeval Rolando Cubela in se je z vladnimi vojaki spopadla v samem jedru mesta. Pri tem pa so jim z molotovkami pomagali tudi prebivalci sami.

Che pa je še z nekaj svojimi možmi tačas zavzel improvizirano komandno postojanko, ki so jo Batistove enote naredile na vznožju hriba Caprio. Vlak, ki se je ustavil ob vznožju hriba in v katerem so bile zaloge orožja im municije pa se je, ko so Batistovi vojaki dokaj hitro predali hrib, umaknil naprej v mesto. Dobiti vlak z zalogami je bila zdaj Chejeva poglavitna naloga. V ta namen so zaplenili nekaj traktorjev fakultete za agronomije univerze v Santa Clari, ter z njimi dvignili tračnice in iztirili vlak. Navadni vojaki, ki so bili v vlaku, so se hitro predali in se hoteli pridružiti upornikom. Vlak je bil tako hitro v rokah gverilcev, Batistovi vojaki pa so bili zajeti.

Zajetje vlaka z zalogami orožja in samega mesta Santa Clare je bila ključnega pomena v kubanski revoluciji. Sedaj Batiste na oblasti ni moglo ohraniti nič več. Iz države je pobegnil le 12 uro po padcu Santa Clare.

nadaljuj z drugim delom…

Sorodno:
Ernesto Che Guevara - 14.6.1928 – 9.10.1967 - 1. del
Ernesto Che Guevara - 14.6.1928 – 9.10.1967 - 2. del
Comandante Che Guevara - Legenda v sliki
Che Guevara - 40 let kasneje
Che Guevara - Vzor in kulturna ikona

Starejše:
Krvniki tržijo Che-ja
Che: Bolivijski dnevnik
Pogledi na dogodke v Latinski Ameriki
Svet solidaren s Kubo

Trackback naslov | RSS Komentarjev