100% Irony Free

Predsedniška bitka se je že zdavnaj začela in z vseh vej lahko prebiramo mnenja kako so kandidati dolgočasni, enaki in nezanimivi. Pa so res? Ali je to samo posledica naše nezainteresiranosti in lenobe medijev?

Vsi govorimo, da mora biti predsednik predsednik vseh Slovencev. Kaj to pomeni? Da lahko zastopa samo tista mnenja, ki so skupna vsem ali da moramo izbrati takšnega predsednika, da bo ustrezal vsem? Na to drugo lahko kar pozabimo. V Sloveniji, kaj na svetu, ni človeka, ki bi ustregel vsem pogledom. Torej moramo omejiti svoja pričakovanja ali pa spremeniti pogled na kandidata.

Predsednikove naloge (predsednika republike seveda) so poleg formalnih zakonodajnih (razpisovanje volitev, razglašanje zakonov, izdaje listin) predvsem reprezentativne. Predsednik torej predstavlja Slovenijo. Posebno kritične vodilne vloge, ki bi vplivala na politiko pa nima. Edina resnejša politična moč, ki jo ima je imenovanje ustavnih sodnikov in ostalih državnih funkcionarjev, kjer je to določeno. S to majhno močjo lahko delno vpliva na politiko.

Letošnje volitve nam prvič ne ponujajo močnih kandidatov tipa Drnovšek ali Kučan, ki sta za seboj nosila jasno politiko iz preteklosti in dajala jasen pogled kam bo njuna politika peljala v prihodnosti. Imela sta svoja stališča, ki so bila jasna in opredeljiva. Tokrat pa so kandidati, ki za seboj ne nosijo tako jasnih sporočil in je zato še bolj pomembno kako se odločimo pri izbiri kandidata.

Lojze Peterle, sicer označen kot nadstrankarski kandidat, vendar s jasno podporo pomladnih strank (SDS, SLS in NSI katere član je sam). Gre za človeka, ki ima jasno krščansko preteklost, katere politika stranke, ki ji pripada, jasno in načrtno opredeljuje trenutno politično sceno skupaj z SDS. Za seboj s tega vidika nosi jasno sporočila kateri smeri pripada. Čeprav se trudi na vse pretege oddaljiti stran od cerkve in njenega vpliva, obenem pa računati na njeno podporo, nam postreže s številnimi paradoksi. Po eni strani se želi prikazati kot prerojenega liberalno-krščanskega-eko hippija, da bi ustregel tako, da bi ustregel desničarski mladini in tisti neopredeljeni zeleni populaciji Slovenije, ki se ne najde v nobenem polu današnje politike, obenem pa ostaja klasični krščanski desničarski konservativec. To se jasno vidi pri njegovih odgovorih, ko je soočen z jasnimi vprašanji, kjer se mora odločiti med strogim konzervativnim pogledom ter desničarsko liberalnejšim. Odgovori so največkrat nejasni, polni praznih stavkov ter z značilnim zaključkom, da bomo njegovo politiko videli šele potem, ko bo izvoljen, kar se seveda močno tepe s tem, da nastopa na volitvah in nam daje dokaj jasen vtis, da se ne bo spremenil, in da je to samo fasada za tiste preproste ljudi, ki pač ne vidijo večje slike ali je niti ne želijo in ga volijo ker je všečen, domač in ker zna pač igrati na orglice. Tudi pri nastopanju je viden njegov ego, ki daje videz, da je prepričan v svojo zmago, saj ima ozadje v zvestih krščanskih volivcih, kar daje nenehno vedeti. Prav tako pa so vidni njegovi marketinški pristopi, ki dajejo dokaj nasprotujočo sliko.

Danilo Türk, nadstrankarski kandidat s podporo levih strank SD, Zares in DeSUS. Eden od dveh najresnejših tekmecev Peterletu, ki pa je nov obraz na sami politični sceni in zaradi tega dokaj neznan širšemu krogu ljudi. Gre za dobrega in izkušenega diplomata. Verjetno gre še za najbolj sredinsko usmerjenega kandidata, kar nakazuje na to, da se SD pomika iz leve proti sredini in želi prevzeti kar najširši krog volivcev. Pri njem je čutiti vpliv Pahorjevega leporečja, s katerim se veliko govori a dejansko malo pove, kar lahko negativno vpliva na volivce na levi, saj imajo ti radi jasna in odločna stališča. Na splošno se zavzema za odprte poglede, a ker politika pri izbiri ni toliko pomembna, je verjetno še najprimernejši kandidat za predsednika, saj ima zaradi svoje diplomatske preteklosti dobro podlago za tisto najpomembnejšo predsedniško funkcijo. Velik del predsedniške funkcije je sprejemanje in predstavljanje Slovenije v tujini in tu je Türk med vsemi verjetno največji mojster in tudi idealen kandidat.

Mitja Gaspari, nadstrankarski kandidat s podporo LDS. Jasen ekonomski guru, ki je kot guverner Banke Slovenije uspešno vodil ekonomsko politiko. Ne igra na karto žrtve (v boju z Janšo), ima svoje dokaj jasne poglede, ki so levo liberalni in prednost daje ekonomiji. Sooča se z očitki, da je v svojih nastopih hladen. A ravno ta hladnost in njegovi odgovori dajo vedeti, da od svoje politike ne bo odstopal, pa čeprav zaradi tega ne bo izvoljen. V zadnjih tednih pa se trudi, da bi vseeno malce izboljšal imidž resnega in hladnega človeka, zato ga lahko vidimo večkrat nasmejanega. Je edini resni proti kandidat Danilu Türku na levici in eden od dveh resnih kandidatov proti Peterletu. Njegova kandidatura nakazuje, da je levica razdvojena na dvoje, kar nakazuje, da vedno so obstajale razlike na levici, čeprav to nekater skušajo zanikati. Njegovi volivci bodo predvsem izobraženi ljudje, ki razumljivo delijo podobne poglede, medtem, ko bo nižji sloj bližje Türku.

Po težko kategornikih pridejo lahko kategorniki.

Zmago Jelinčič je tipičen kandidat, ki svojo politiko gradi na mentaliteti nacionalizma, kjer spodbuja sovraštvo in čustva, ki jih je najlažje spodbujati. Veliko podporo ima seveda tudi v mladih, ki v svoji predrznosti in nacionalizmu pač vidijo nekakšnega upornika, ki ima jajca, a takšna politika pač ne paše v resno javno življenje. Prav tako je pričakovati, da bi kot predsednik Sloveniji z svojim obnašanjem prinesel več slabega kot dobrega, na koncu pa bi se, čeprav kot on trdi nasprotno, moral upogniti hrbtenico, saj bi v nasprotnem primeru Slovenci sami pregnali iz prestola. Tu govorim o tem, da pač rožljanje z orožjem nima mesta v Slovenski politiki, sam pa ni sposoben voditi resne debatne politike z EU in sosedami. Imel bo vedno zvest krog volivcev in ni za pričakovati, da bo kdaj resno posegel v boj, razen z izpadi v predvolilnih oddajah, ki pa postajajo že dolgočasni in bledi.

Sledijo pa še trije outsiderji (pozitivno mišljeno). Dva smo že gostili na našem blogu in jima zastavili nekaj vprašanj, s katerimi smo definirali splošne poglede. Tako Darko Krajnc, kot Elena Pečarič, dajeta vtis nove generacije politikov, ki se želijo oddaljiti od sedanje tako leve kot desne politike in se skušata prikazati kot drugačna. Drugačna ali ne, oba dajeta odprte, liberalne poglede in s tem ponujata opcijo predvsem levici kot desnici. O Moniki Piberl pa je znanega najmanj. V svojem programu ne ponuja drugega, kot nov obraz, v programu pa ni zapisano nič kar ne ponujajo drugi, zato ne vidim, zakaj bi kdo volil zanjo, saj veliki ponujajo vse kar ponuja ona. Tudi vtisi v kampanji in soočenjih ne delujejo najbolj spodbudno, zame bolj zmedeno.

Zgornja ocena kandidatov je seveda izključno moja, a sem prepričan, da ni pretirano napačna. Sedaj, ko imamo zarisane kandidate in kaj pravzaprav predstavljajo, pa je pomembno najti kriterije po katerih naj bi se odločali.

Odločanje na volitvah bo tudi letos verjetno bolj strankarsko (levo/desno) kot pa odločanje na podlagi kvalitete, saj ima Slovenija to slabost, da nimamo nekega skupnega programa, usmeritve za prihodnost, s katero bi definirali kaj si pravzaprav želimo doseči, kakšni so naši skupni cilji s katero bi dali jasno vedeti kaj so naši skupni cilji.

Najpomembnejši kriterij pri izbiri se mi zdi socialno-družbeni kriterij. Pomembno je, da predsednik zagovarja pravice vseh, tudi manjšin, ko to ne ustreza večini, da se zavzema za odprtost, drugačnost in sprejemljivost vseh. Ravno izbira ustavnih sodnikov je zato v tem primeru izredno pomembna, saj ti na koncu odločajo o vseh kritičnih primerih, če do njih pride. Osebno sem mnenja, da si Slovenija zasluži predsednika, da bo sledil pravičnosti, da bo dovolj pogumen, da ne bo podlegel javnemu pritisku, politikom ali vladi. Ko bo izvoljen mora predstavljati integriteto, trdnost in predvsem samostojnost.

Drugi kriterij, ki ga sam upoštevam pri odločanju so izkušnje in znanje. Dober predsednik mora imeti jasne poglede na vse. Zame ni samo dober predsednik, ki ga zanimajo Slovenci. Slovenija je del globalne vasi in je zato pomembno, da se predsednik opredeli do stališč po svetu in zna krmariti tudi v tujini. Z kavbojsko ali nacionalistično politiko ne more veliko doseči. Slovenci smo enakovredni vsem ostalim in to je vodilo, ki ga pričakujem od predsednika. Fobije pri predsedniku nimajo kaj iskati. Slovenija je zavrnila klero-fašistično-nacionalistične ideje in se ima za odprto enakopravno družbo, zato je pomembno, da se tako tudi obnaša.

Tretji kriterij pri izbiri se mi zdijo jasna in nedvoumna stališča. Predsednik in kandidati se morajo jasno in nedvoumno opredeliti do vseh postavljenih vprašanj. Izmikanje, leporečje in ne odgovarjanje je slabo in predstavljajo neodločenost kandidata.

Četrti kriterij pri odločanju se mi zdi preteklost. Sicer ni najpomembnejši kriterij je pa kriterij, s katerim se daje jasno vedeti kakšen je kandidat. Čeprav dopuščam možnost, da se človek spremeni, je pa zgodovina kandidata tista, ki da jasno vedeti, kako se skozi določeno obdobje in prepreke odziva kandidat in s tem lahko sklepam kako se bo odzival ko bo predsednik. Zato je pri novih obrazih še toliko bolj pomembno kako se odnesejo pri prejšnjih kategorijah in kako predstavijo svojo preteklost, tudi če ni politična in tu pri njih osebne preference nosijo večjo težo kot pri kandidatih z kilometrino.

Tako, tako nekako je moj pogled na izbiranje predsednika republike Slovenije. Verjetno nimamo vsi istih pogledov in bo vsak po svoje gledal na izbor. Mogoče pa boste le premislili pri svoji odločitvi… mogoče

Trackback naslov | RSS Komentarjev