100% Irony Free

»Mar so oni koga prosili za dovoljenje, ko so prišli 10.000 kilometrov daleč in udarili po Iraku?« tako je turški premier Erdogan odgovoril mednarodnim kritikom, ki kritizirajo morebitni Turški napad na Sever Iraka. Razmere med Turčijo in ZDA se slabšajo iz dneva v dan, po tem, ko je Turčija napovedala, da bo napadla separatistične kurde na Severu Iraka in ko je kongresni odbor ZDA sprejel resolucijo, ki označuje pobijanje Armencev leta 1915 kot genocid.

Zadeve so se poslabšale do te mere, da je Turčija odpoklicala svojega veleposlanika v ZDA in začela kopičiti še dodatne vojaške enote na meji z Irakom. Sedaj jih je tam že več kot 130.000. Turki pa že grozijo z protiukrepi, zato se tako v Washingtonu, kot Bruslju in Bagdadu upravičeno sprašujejo kam bo privedlo turško trmoglavje.

Po eni strani ima Turčija seveda vso pravico, da sama ukrepa proti teroristom v vojni proti terorju, v kolikor seveda gre za »teroriste«, saj nimajo ZDA in nekatere zahodne države te izključne pravice, po drugi strani pa gre za članico NATA in »pogojno« bodočo članico EU, katere trenutni koraki dajejo slab zgled ter prilivajo olje na ogenj tistim, ki trdijo, da Turčija ne paše v EU.

Seveda pa morebitni spor med Turčijo in ZDA ni tako nedolžen kot se zdi na prvi pogled. Obe državi sta medsebojno povezani, saj imajo ZDA v Turčiji vojaško oporišče preko katerega v večini oskrbujejo svoje enote v Iraku, po drugi strani pa je ZDA glavna Turška gospodarska partnerica. Seveda bi ob morebitnem Turškem trmoglavljenju moral ukrepati tudi Washington in zaščiti svoje nacionalne interese. Kako pa to storijo pa vsi vemo. Tako bi tudi Turčija čutila močne posledice. Pri tem pa je pomemben še en podatek. Amerika je največji dobavitelj orožja braniteljem sekularizma v državi. To je pa tudi zanimivo iz vidika, da se je pred nekaj tedni po vsej Turčiji zbralo veliko število ljudi, ki želijo, da Turčija ostane sekularna. S tem pa bi izgubili tudi moč in vir, ki so ga sedaj dobili pri ZDA.

Seveda je spor že tako oster, za dodatnega pa je poskrbela še na videz majhna resolucija. Armenijskim američanom je po letih lobiranja uspelo pripraviti politiko ZDA, da označiti masaker Armenijcev (po njihovih podatkih naj bi leta 1915 Turki pobili 1,5 milijona Armenijcev, Turki pa temu nasprotujejo in govorijo o številki 200 do 300.000) kot genocid. Turki temu seveda močno ugovarjajo in ta pokol označujejo kot represijo uporniških ljudi, ki so se spopajdašili z Rusi v prvi svetovni vojni.

Definitivno pa bo odločitev vlade ZDA, da si pridobi nekaj političnih glasov, drago stala. Vsekakor pa je to lep primer, ko se interesi varnosti in politike skregajo z zgodovino in človekovimi pravicami. Ankara je Washington ujela dokaj nepripravljenega in ji s tem daje malce večjo moč, ampak čeprav Turki trdijo, da so pripravljeni nositi posledice spora z Američani se moramo vprašati ali so res? Sicer pa posledično Turčiji skoraj ne preostane drugega, saj se ameriška politika suče okoli razdelitve Iraka na tri dele, šiitskega, sunnitskega in kurdskega. Neodvisna kurdska država ob meji z Turčijo pa ravno za Turčijo predstavlja nočno moro. To, da je ZDA malo mar za interese drugih, tudi zaveznikov, pa so dokazali že s tem, da so pustili napade kurdskih separatistov iz Iraka na turške cilje v Turčiji, ne da bi vojska ZDA pri tem posredovala, pa čeprav je Turčija zaveznica.

Ob vsem tem pa se zdi spor med ZDA in Turčijo za EU nepomemben, vendar ne smemo pozabiti, da je Turčija »buffer cona« med anarhijo Bližnjega vzhoda in Evropo ter da ima Turčija drugo največjo vojsko znotraj NATA, zato morajo z njo delati še posebej previdno in ne arogantno kot so sedaj. Vsekakor bo zanimivo videti razplet in dogajanje na ravni Ankara – Washington – Bruselj, saj se bo tudi Bruselj moral vmešati, če to hoče ali noče.

Trackback naslov | RSS Komentarjev