100% Irony Free

To, da Američani v veliki imperialni strategiji (hegemoniji oz. vojni za globalno prevlado) ne izbirajo sredstev je verjetno jasno že vsakemu šolarčku. Že v svoji Nacionalni varnostni strategiji imajo zapisan naslednji stavek »Naše sile so dovolj močne, da bodo mogoče nasprotnike odvrnile od njihovega nadaljnjega vojaškega razvoja in pričakovanja, da bi izenačili ali celo presegli moč ZDA«¹. Danes se poslužuje novih taktik, ki jih poznamo kot »preventivna vojna²« v preteklosti pa so to svojo prevlado, ki sicer izvira že iz časov nasilnega prisvajanja ameriških ozemelj, skušale obdržati z proxy vojnami in vojaškimi posegi. Primeri teh posegov so znani v Iraku, Izraelu, državah srednje in južne Amerike, kubanske krize, v Indoneziji, Vzhodnem Timorju³.

Ena izmed Ameriških kvazi-zaveznic je tudi Pakistan, zlasti v tako imenovani vojni proti terorizmu. Takoj po napadih 11. septembra je predsednik in general Pervez Mušaraf javno povedal kako hude pritiske so nanj izvajale ZDA. Pakistan namreč leži ob meji z Afganistanom in po napadu ZDA na Afganistan se je večina talibanskih upornikov ter članov Al Kajde, skupaj z Osamo Bin Ladinom zatekla v Pakistanske hribovje, kjer imajo veliko podporo med ljudstvom. Ker pa Amerika kar tako ne more napasti in vkorakati v Pakistan, potrebujejo seveda podporo vlade te države in vse niti vodi predsednik Mušaraf.

Razmere pa so se v zadnjih dneh v Pakistanu močno poslabšale. Potem, ko je predsednik Mušaraf, v pričakovanju pomembne odločitve ustavnega sodišča, ki bo odločal o njegovi »pravični« zmagi na zadnjih volitvah, uvedel izredne razmere, je zavrnil tudi možnost novih parlamentarnih volitev, ki so bile predvidene za prihodnje leto. Mušaraf je oblast prevzel v vojaškem udaru leta 1999, ko je nasledil izvoljenega premierja Nawaz Šarifa. V soju zadnjih poskusov vrnitve demokracije v to državo, pa je postal tarča vse večjih kritik, da noče izpustiti oblasti iz rok. ZDA se že pol leta trudijo, da bi v to državo privedle »demokratične« spremembe, ampak obenem obdržale Mušarafa na oblasti, brez, da bi na glavo postavili Bushevo tezo o promociji demokracije v muslimanskih državah.

Ampak vsi načrti so se spektakularno podrli v soboto, z razglasitvijo izrednega stanja, zato je ameriško administracijo upravičeno zajela panika kako nadaljevati. Mušarafova poteza o zasilnem prevzemu oblasti in opustitvi ustave je Bushevo administracijo pahnila v tako rekoč nočno moro. Ves svet namreč v tem vidi ameriško-vojaško podprtega diktatorja, ki je na robu povzročitve civilnih nemirov v državi z jedrskim orožjem in vse večjim odtujevanjem prebivalstva od Amerike.

Amerika je takoj po napadih 11. septembra začela “sodelovati” s Pakistanom in preganjati člane Al Kajde. V ta namen je Amerika Pakistanu dala več kot 10 milijard dolarjev pomoči, zlasti v vojaški opremi. Sedaj pa je ob razpotju in krizi v Pakistanu soočena z dejstvom, ali naj prekine vojaško podporo in se distancira od situacije, ter s tem povzroči sesutje svojih prizadevanj v preganjanju teroristov (kar opravičujejo tudi z dejstvom, da bi to močno ogrozilo varnost ZDA) ali pa, da podpre Mušarafa in si s tem spet nakoplje jezo ne samo muslimanskega, ampak tudi preostalega sveta.

Očitno se ZDA ne znajo ali pa nočejo naučiti iz preteklih dejanj in lastne zgodovine, saj še vedno ponavljajo iste napake in plešejo mrtvaški ples z svojo usodo. Pakistan se je znašel na razpotju in ker Američani niso dovolj pametni, da bi preprečili še eno katastrofo, je vse na plečih Pakistana, ki ima sedaj priložnost, da pokaže ali je vreden zaupanja ali pa gre še za eno izmed podivjanih držav. Žal pa je za zgodovino nekaj značilnega - da se rada ponavlja in pretekla zgodovina ni nič kaj spodbudna.

1. White house, The National security strategy of the USA – 17.9.2002 [↩]
2. tu ne gre mešati z preemtive oz vnaprejšnjo vojno [↩]
3. Lista Ameriških vojaških posegov [↩]