100% Irony Free

Vojna namreč. V teh burnih dneh, ko se ZDA na vse pretrge mučijo in mrcvarijo okoli Irana, Rusija pa se prebuja iz zimskega spanca, se večkrat pojavljajo govorice o novi hladni vojni. Če je bila prejšnja dokaj jasno definirana kot tihi spopad dveh velesil ( plus še Kitajska, da ji ne delamo zamere), pa je ta, nova hladna vojna, veliko bolj komplicirana, celo bi lahko rekli, bolj zamegljena. V njen namreč nimamo tipičnih spopadov oz. se stvari ne odvihajo po enakih vzorcih kot so se takrat.

Preteklost

Čisto zaradi zgodovine in lažje primerjave si na hitro poglejmo kako je sploh potekala ta famozna hladna vojna. Vsi vemo, da smo imeli na eni strani kapitalistični imperij imenovan ZDA, na drugi pa socialističnega, z dolgim imenom Zveza sovjetskih socialističnih republik, krajše Sovjetska zveza. Vsaka od teh dveh se je na svoj način zavzemala za indoktrinacijo svoje ideologije najprej lastnemu ljudstvu, potem pa še ostalemu svetu in, ena od teh velesil se je tudi poslužila nelegalnih akcij v podporo svoji ideologiji. Govorim seveda o ZDA. Druga pa je prav tako hotela še malo razširiti svoje interesno območje (to je pojem h kateremu se bom v tem članku še vrnil), le da to ni počela z neposrednim vmešavanjem, razen v nekaj primerih recimo Afganistan). Tu seveda mislim na nevmešavanje v države izven svoje interesne sfere, kajti vmešavanje v države v taki sferi je bilo več kot očitno.

Interesne sfere? Morda nekateri ne veste, a ta pojem bi lahko dejansko definiral hladno vojno. Interesne sfere so bila (navidezna) področja na tem planetu, ki sta si jih lastili obe velesili. Tako je bila latinska Amerika interesna sfera ZDA, del Azije in vzhodna Evropa pa je bila v interesni sferi Sovjetske zveze. Vsakršno vmešavanje ene od velesil v sfero druge, bi bila lahko avtomatična vojna napoved. Tukaj se nam takoj razjasni Kubanska kriza, saj gre za državo v formalno Ameriški interesni sferi, ki pa je z revolucijo postala socialistična in to na samem »vrtu« ZDA. Imamo pa še en primer, ko je Grčija po drugi svetovni vojni še vedno bila bitko in se je odločalo o tem v katero smer bo šla. Milovan Djilas¹, nekdanji podpredsednik Jugoslavije je v svoji knjigi »Pogovori s Stalinom« opisal potek sestanka, ki ga je imel Stalin z jugoslovansko delegacijo, v kateri je Stalin zavrnil pomoč grškim komunistom. V tej zavrnitvi bržkone tičita dva razloga, prvi je bil seveda ta, da Stalin ni hotel podpreti še ene revolucije, preden si ne podredi Jugoslavije, kar pa mu zaradi spretnega jugoslovanskega vodstva ni nikoli uspelo, drugi pa je ta, da Grčija ni sodila v njegovo interesno sfero. Djilas je svoje poglede na Stalinovo zavrnitev opisal takole:

»Niti danes si nisem na jasnem glede motivov, zaradi katerih je bil Stalin proti vstaji v Grčiji. Najbrž se je sprijaznil s tem, da ustanovitev nove komunistične države – Grčije – v situaciji, ko že obstoječe niso bile zanesljive in podložne, ni mogla biti v skladu z njegovimi interesi, da ne omenjamo morebitnih mednarodnih zapletov, ki so se kazali v vedno bolj grozeči obliki in bi lahko, če ga že ne bi potisnile v vojno, vsaj ogrozile njegove že dosežene pozicije«

Pod nobenim pogojem ZDA niso morale dopustiti, da bi se nekdo vsajal v ureditev v državah v južni in srednji Ameriki. Tam so imele namreč svoje močne ekonomske interese, ki so jih morale na vsak način braniti in, kot se je pokazalo, tudi z vsemi sredstvi. Naj za primer navedem Čile, kjer je leta 1970 na demokratičnih volitvah za predsednika države zmagal Salvador Allende iz socialistične stranke. Ekonomijo je postavil na svoje noge, ter začel uvajati socialne reforme, ki bi odpravile veliko razslojenost prebivalstva. To pa je pomenilo tudi, da je moral Ameriškim podjetjem vzeti monopolističen status. Kaj se je zgodilo potem lahko kar ugibate. S podporo Cie, je vojska pod vodstvom generala Pinocheta izvedla državni udar, Čile je izgubil demokratično ureditev, med vojaško vladano pa je izginilo in bilo mučenih na tisoče ljudi.

Čile ni edini primer, nekoliko novejši primer je Nikaragva. Tam so ZDA odkrito finančno in materialno podpirale anti sandinističe upornike, ki so hoteli zrušit demokratično vlado. Šlo je celo tako daleč da so ZDA s svojimi specialnimi enotami izvedle nekaj napadov na pristanišča. Vse skupaj se je končalo tako, da se je Nikaragva obrnila na Mednarodno sodišče, to pa je ZDA obsodilo državnega terorizma. ZDA je bilo naloženo poplačilo škode za razrušeno ekonomijo. S tem so ZDA postale do danes edina država na svetu, ki je bila kdajkoli obtožena terorizma. Da, prav ta država, ki sedaj na veliko bije »boj proti terorju«. Čisto mimogrede, ZDA so, v svoji arogantni navadi, sodbo označile za “smešno” in niso nikoli poplačale odškodnine. Nekoč sem na tem blogu že citiral Nietzscheja, ki je dejal: »kdor se bori s pošastmi naj pazi, da tudi sam postane pošast«, no ZDA se nikoli v hladni vojni niso borile s pravimi pošastmi (kvečjemu so bile na njihovi strani), pa so kljub temu postale ogromna pošast.

Tudi v Vietnamu so ZDA borile pogubno bitko, z izgovorom, da hočejo tej majhni državici prinesti svobodo pred Kitajci, ter jo rešiti pred komunizmom. No pri tej »osvobodilni akciji« je umrlo več kot 2 milijona Vietnamcev (po nekaterih ocenah do 5 milijonov). Govorimo o civilnem prebivalstvu. Nekdanji ameriški obrambni sekretar Robert McNamara se kar ni mogel načudit, ko mu je nek bivši vietnamski častnik zabrusil, da bi se za svobodo Vietnama borili do zadnjega prebivalca, ter, da ZDA resnično ne vejo nič o zgodovini tistih krajev, če so mislili da je Vietnam lutka v roki Kitajske. Vietnam se je namreč že od nekdaj upiral Kitajcem.

Hladna vojna je bila torej ena velika epizoda o tem, kdo bo dalj časa zdržal pri svojih idealih, ter spotoma spreobrnil še kakšno državo. Dostikrat ni manjkalo veliko, ko bi hladna vojna postala še kako vroča, še najbližje temu smo bili v začetku šestdesetih v času kubanske krize. Prav grozljivo je, kako so nekateri zato, da bi branili svojo ideologijo pripravljeni razrušiti cel svet (glej The Fog of War). Nekateri analitiki danes gredo tako daleč, da v hladni vojni iščejo pozitivne točke. Na primer, da si točno vedel, kdo je tvoj sovražnik, za razliko od sedanje megle in nekih pojmov, ki so v zraku, vse skupaj pa ni nič oprijemljivega. Res je, da je bila prva hladna vojna na pogled veliko bolj črno bela, a samo na pogled. V ozadju, skrito za očem javnosti, so se dogajale raznovrstne spletke.

Sedanjost

V zadnjem času, toliko let po hladni vojni, so nekateri spet začeli operirati s tem pojmom. Bojim se da upravičeno. Poglejmo si trenutno stanje sveta. Leto 2001 je bilo dejansko prelomno v tem (negativnem) smislu, da so ZDA začele pod opravičilom “boja proti terorizmu”, dejansko napadati suverene države. Odprto, za razliko od tihih operacij, ki jih je v času hladne vojne vršila CIA. Najprej je padel Afganistan, izgovor pa je bil, da je tam bazirana teroristična organizacija Al Kajda, ki naj bi stala za napadi 11. septembra. Svet jo to nekako »pogoltnil«, čeprav napad sprva ni bil odobren s strani Združenih narodov. Glavni osumljenec Osama Bin Laden pa kljub obsežni akcijami le ni bil najden. Vas zanima, kdo je uril Bin Ladna in njegove upornike v osemdesetih, ko je Afganistan okupirala Sovjetska zveza? ZDA in njihova CIA. Dejansko so urili svoje bodoče nasprotnike.

Potem so ZDA začele s svojo polito preventivnega napada in kot naslednja tarča se je vse glasneje pojavljal Irak. Ta naj bi neposredno ogrožal varnost ZDA, saj naj bi imel zaloge orožja za množično uničenje in naj bi podpiral teroristične organizacije kot Al Kajda in njene celice. Kljub temu, da sprva ni nihče verjel, da ima Irak tako orožje, pa so ZDA še naprej vztrajale pri svojih trditvah. Leta 2003, marca če smo natančni, pa so ZDA napadle Irak. Sadam Husein jim je očitno predstavljal tako grožnjo, da so enostavno morali. Takratni sekretar za obrambo Donald Rumsfeld je bil eden od tistih jastrebov v administraciji, ki so bili močno na strani vojne. Tako je padel Irak in v državi je nastal popoln kaos. Tukaj se ne bi spuščal v podrobnosti, saj nam je situacija v Iraku znana. Bi pa rad izpostavi tole; Leta 2003 so ZDA za hudega sovražnika svetovnem miru razglasile Sadama Huseina, točno tega Sadama, s katerim se je v osemdesetih letih prijateljsko rokoval Donald Rumsfeld, ko so ZDA v iransko-iraški vojni (1980 – 1988) podprle Sadamov režim, ta pa je med svojimi vdori v Iran uporabljal tudi kemično orožje, med spopadi pa je bilo ubitih na stotine tisoče Irancev. Že vidite vzorec? Že druga vojna v kateri je glavni nasprotnik ZDA nekdanji zaveznik.

Sedaj smo končno spet tu, pred vrati Irana, če se tako izrazim. Ta s svojim jedrskim programom »ogroža svetovni mir«, kot radi rečejo v Beli hiši. Se pravi bo po dosedanji logiki Iran naprej osamljen, potem pa bo sledil še napad. V ozadju pa gre seveda še za nekaj. Za dejstvo, da je Iran velik nasprotnik Ameriške dominacije na bližnjem vzhodu, s čimer neposredno kljubuje prevladujoči ameriški doktrini. To pa je nekaj s čimer se ZDA ne morejo sprijazniti saj bi bil to prevelik udarec za njihovo aroganco. Proti Iranu potem stoji še Izrael, ta podaljšana roka ZDA na Bližnjem vzhodu, ki pa si tudi sam želi dominacije v regiji. Sedaj pa se zadeva sila zakomplicira. Prav to se ponovno lahko začnemo igrati z izrazom hladna vojna.

Medtem ko ZDA grozijo, Rusija obuja svoje lovce, ki lahko nosijo jedrsko orožje, kateri niso bili v zraku že dolgih 15 let, ter jih pošilja na prelete, ki so bili standardni v času hladne vojne. ZDA pa v njeni nekdanji interesni sferi postavljajo tako imenovani raketni ščit. Baze naj bi bile postavljene na Češkem in Poljskem. Namen tega pa je, da bi Evropo obranili pred morebitnim napadom Irana. Hkrati pa Iranu, v kolikor ne zaustavi svojih jedrskih programov, grozi napad. Čeprav ustanovna listina Združenih narodov izrecno prepoveduje grožnjo ali uporabo sile, pa ZDA kljub temu grozijo, seveda pa je treba upoštevati, da se ZDA požvižgajo na ZN in si jemljejo pravico, da grozijo in napadejo kogarkoli.

Druga hladna vojna, če jo tako poimenujemo, se bo odvijala tako, da bo ena velesila skušala onesposobit »sovražno državo«, ter omejiti njen vpliv v svetu, pri tem pa, upajmo, ne bo zanetila prave vojne z drugo velesilo, Rusijo. Čeprav ZDA s postavitvijo raketnih ščitov v ex vzhodni Evropi nevarno izzivajo Rusijo (in vse ostale normalne prebivalce tega planeta). Si predstavljate, kako bi reagirale ZDA, če bi Rusija postavila protiraketni ščiti recimo v Kanadi? Z gotovostjo bi nastala še »Kanadska kriza«.

Zgodovina velesil, še posebej ZDA, ni naučila, da je rožljanje z orožjem lahko nevarno. Pri Kubanski krizi je bil svet blizu uničenja, ali si res želimo, da nas zaradi nekih ideologij sedaj na rob izumrtja pripeljejo ZDA zaradi svojih obsedenosti, da jih nekdo stalno in vsepovsod ogroža?

1. Djilas = Đilas [↩]