100% Irony Free

Na Kubi, kjer že več kot leto dni vlada brat Fidela Castra, Raul, bodo imeli prihodnje leto splošne volitve v državno skupščino. Gre za pomemben organ, ki imenuje državni svet, ki pa potem vodi republiko. Fidel Castro je bil do sedaj, od kar je ta sistem uveljavljen, vedno izvoljen za predsednika sveta. Namen tega pisanja ni v ugibanju demokratičnosti teh volitev, ampak o prihodnosti Kube, ki bo, kot zgleda, po 20. januarju (takrat bodo namreč volitve), prvič po dolgih letih korakala brez Castra v prvih vrstah.

Po začasni predaji oblasti lanskega julija, državo vodi njegov mlajši brat Raul, prav tako eden vidnejših udeležencev zgodovinske kubanske revolucije leta 1959. Ugibanja o zdravstvenem stanju Fidela Castra se vrstijo in, kljub večkratnim obljubam, da se bo vrnil in ponovno prevzel oblast, se to (še) ni zgodilo. Veliko vprašanje za prebivalce Kube je sedaj najbrž, ali se bo na prihajajočih volitvah sploh potegoval za mesto v državni skupščini. Če se ne bo, potem to že de facto pomeni novo kubansko vodstvo, po vsej verjetnosti z Raulom Castrom na čelu.

Kakšna pa bo Kuba pod njegovim vodstvom lahko le ugibamo. Ostal bo seveda zvest koreninam socialistične revolucije, ki je zmagoslavno pometla z diktatorjem generalom Batisto, ki so ga na oblasti ohranjale ZDA, ker je ameriškemu kapitalu omogočal monopolen položaj na kubanskem trgu. Zanimivo bi bilo videti Kubo, prosto vseh gospodarskih sankcij, ki so jim jih naprtile ZDA, ki pa ogrožajo le kubansko ljudstvo, prav tisto za katerega ZDA pravijo, da bi jih rade osvobodile represije. No v resnici jim gre v nos le to, da imajo na lastnem vrtu socialistično državo, ki je povrhu vsega še nad ZDA po pismenosti prebivalstva, kjer se Kuba uvršča na peto (5) mesto, ZDA pa na 21 (Slovenija je na 7) ter po sociali in zdravstvu, pa naj ZDA to priznajo ali ne.

Kuba in ZDA ostajata »sovražnici« zaradi ideologije in, kar se tiče ZDA, zaradi ravnanja kubanskih oblasti po revoluciji do njihovih podjetij (razne razlastitve, ukinitve dominantnih položajev itd.). Spet smo pri gonilni sili sveta, dobičku, ki se vedno vrine pred mednarodno sodelovanje za skupno dobro.