100% Irony Free

Naslovov kot je današnji v NYT, Attack at Baghdad Market Kills at Least 13, smo od leta 2003, ko se je začela invazija na Irak že (na žalost) vajeni. Ta je bil najhujši v zadnjih nekaj tednih, kot piše, je bilo ubitih najmanj 13 ljudi, dodatnih 50 pa ranjenih. Prizori izmaličenih trupel na cestah Bagdada za prebivalce in reporterje niso več nič posebnega. Vsakodnevno življenje v tej zgodovinsko bogati arabski prestolnici.

Vzroki za napad na Irak, kot so jih predstavile ZDA, so nam znani. So neresnični in zlagani, pa tudi kršijo mednarodno pravo, ki prepoveduje napad na suvereno državo brez utemeljenih razlogov in brez odobritve Varnostnega sveta ZN. Orožja za množično uničevanje, glavnega razloga (na papirju) ni bilo in ga tudi ne bo. Namen tega zapisa pa ni v vzrokih za napad na Irak, ampak bolj v posledicah tega. Namreč, zgodilo se je ravno nasprotno od tega kar so ZDA želele storiti (oz. kar so deklarirale, da želijo storiti), tj, izkoreniniti terorizem.

Ja, s tem, ko so v Iraku (skupaj s svojimi zavezniki) naredile kaos, uničile številna mesta (med katerimi je bilo tudi veliko zgodovinsko pomembnih), obubožale tamkajšnje prebivalstvo, so dejansko naredile največjo možno reklamo terorizmu ter celotno državo “priključile” (naredile državo odvisno od ZDA) svojemu imperiju (Irak bo moral ameriško “posredovanje” normalno poplačati z nafto). Namreč, večina zajetih »teroristov« je povedala, da so se za tako obliko bojevanja proti ZDA odločili šele po tem, ko so videli vsa grozodejstva v Iraku, ki jih je povzročila ameriška vojska. Očitno je, da se ZDA iz svojih pogubnih vojn v Vietnamu in drugod niso naučile lekcije, da se bo vsako ljudstvo bojevalo proti okupaciji, ne glede na to, če je okupator na videz močnejši.

Enako kot se dogaja ZDA v Iraku, se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot je znano, dogajalo Sovjetski zvezi, ko je zasedla Afganistan. Po desetih letih boja proti gverilskim upornikom je morala tedanja druga velesila sveta priznati poraz in se umakniti. Pred tem pa je moralo pasti ogromno število žrtev. Na obeh straneh. Kljub temu, da je bil Irak pred ameriško invazijo pod trdo roko brutalnega diktatorja Sadama Huseina, pa je sedaj stanje glede varnosti tam obupno nižje, prihodek na prebivalca občutno manjši, ter sama hoja po ulicah mest skoraj smrtno nevarna. Vse to zdaj še štiri leta po tistem, ko je maja 2003 George Bush mlajši slovesno razglasil zmago v Iraku in naznanil boljše čas za njegove prebivalce.

Iz ust demokratskih kandidatov za predsedika/-co ZDA je že slišati spravljivejše tone glede Iraka (pa tudi Irana). Tako Hilarry Clinton, kot Barack Obama si delita stališče o umiku ameriških vojakov iz Iraka. Toda, žal prepozno, kajti izgubljenih je bilo na tisoče življenj (po nekaterih ocenah, če prištejemo še tiste, ki so umrli posredno zaradi vojne pa dejansko milijon). Bolje pozno kot nikoli, pa vendar…prepozno.