100% Irony Free

Ni dolgo tega, kar smo iz Avaaza dobili peticijo, ki je pozivala k bojkotu izdelkov korporacij Total Oil, Chevron in Texaco. Gre za multinacionalke, ki imajo na mjanmarskem tržišču privilegirani položaj, vojaška hunta pa se tudi od dajatev, ki jih plačujejo vladi, oborožuje in vzdržuje svojo vladavino. Primer pa, kot vemo, še zdaleč ni edini. Dobiček multinacionalk bi lahko označili za gonilno silo skorumpiranih režimov in za vzrok večine vojn (če ne kar vseh v zadnjem času).

Francoski naftni gigant Total in ameriški Chevron imata pod nadzorom dobršen del plinovodov v Mjanmaru, hunti pa tako prineseta do 450 milijonov ameriških dolarjev letno. Seveda denar ne gre ljudstvu, ne za obnove in izboljšanje življenjskega standarda v državi, ampak gre v žep privilegirancem, tistim, ki so del izbrancev, del elite in vodilnim generalom. Tako kot severnokorejski Kim Jung Il, tudi mjanmarska hunta živi na veliki nogi, daleč od realnosti, ki ga doživljata obe ljudstvi. Zahod (še posebej države iz katerih izhajajo te korporacije), seveda na papirju rad pridiga demokracijo in spoštovanje človekovih pravic, toda veliko važnejši je zaslužek lastnih korporacij, ki doma stojijo v ozadju vsake vlade. Kje bi bilo to bolj očitno kot v ZDA, kjer se s podporo večjega podjetja brezskrbno prebiješ v vrhove politične strukture, seveda za ceno, da potem plačuješ za te usluge, tudi na način, da brezpogojno podpiraš politiko korporacij. No pogostokrat dejansko že izvirajo iz raznih podjetij.

Tam, ker takih multinacionalk še ni, pa je – kot je stalna politika ZDA – treba poskrbeti za to, da čim prej pridejo. Če to ne gre drugače se lahko kaj hitro države, ki si drznejo kljubovati volji velesile, znajdejo na črnih seznamih. Primeri v Latinski Ameriki so nam znani. Kjerkoli se je pojavil demokratičen režim, ki ga je izvolilo ljudstvo in po možno s tem še odneslo tiranijo, so seveda določena podjetja izgubila svoj privilegiran položaj. Ker so ga imela le zato, da je država »gostiteljica« lahko vzdrževala tiranijo, ob katero se ravno zaradi korporacij in silnih dobičkov na račun ljudstva ni spotikal nihče, ki ima kaj vpliva (seveda ne, ko pa so ravno tisti z vplivom bili prav ti, ki so vse skupaj podpirali). O Čilu, Gvatemali, Hondurasu, Nikaragvi in drugih smo na tem blogu že pisali. Bolj nedaven primer je Irak, kjer je kmalu po tem, ko je Bush razglasil »konec spopadov«, velikim ameriškim podjetjem že bila podeljena pravica, da si uzurpirajo Iraški trg. Tako rekoč brez konkurence. Popolna dominantna vloga, nekaj »drobtinic«, ki so ostale za njimi, pa so si razdelile firme iz koalicije voljnih.

Tako je na primer po začetku okupacije firma Halliburton dobila 7 milijard (!!!) vredno pogodbo, s katero si je zagotovila dominanten položaj pri trgovanju z iraško nafto in popoln nadzor na črpališči. Mimogrede, sedanji podpredsednik ZDA Dick Cheney je bil pred tem prav predsednik te firme. Pogodbe se seveda niso ustavile le pri zadevah, ki se tičejo nafte. Začela so se planiranja za številne privatizacije, med drugim tudi iraških bank, preureditev zdravstvenega sistema itd. Firma Bechtel je dobila 680 milijonsko pogodbo za »urejanje« infrastrukture. Popolna podreditev iraškega gospodarstva je več kot očitna. Namen vojne je bil tako ali tako postavljen na laž, bajke o »pomoči iraškemu ljudstvu« pa so tako ali tako samo to.

Dobiček za vsako ceno je tisti, ki ureja svet v katerem živimo. V namen dobička se dopušča genocide, zatiranja, se ne meša v prijateljske diktatorske režime. Prav ta gonilna sila izkoriščanja sestavljena iz velikih korporacij v povezavi s politiko je tista, ki diktira kdo bo živel in kdo ne. Šele, ko bo človeštvo odpravilo to svojo hibo se bo lahko kaj dejansko spremenilo.