100% Irony Free

»Novinarska bolezen«, kakor je poimenoval svoje veselje do novinarskega poklica, ga je okužila tako močno, da v njem vztraja že 70 let. Jurij Gustinčič pri svojih 86 letih velja za pravega novinarskega Leona Štuklja. Čeprav sam pravi, da se ima za časopisnega novinarja, ga večina Slovencev pozna predvsem iz televizijskih zaslonov. Preseneča ga, da ga poznajo tudi mladi, saj se zadnje čase le redko pojavlja na televiziji. »Pred nekaj tedni se mi je zgodilo, da so za sosednjo mizo v kavarni sedeli trije fantje in dekle, stari okoli dvajset let. Vprašali so me, če sem jaz ta in ta. Sem, sem rekel. Potem pa so me prosili, če se lahko fotografirajo z menoj. Pa smo se. To me čudi,« pove v svojem umirjenem stilu in se na koncu nasmehne.

Svoje zgodbe pripoveduje razločno in počasi, a kljub temu tako doživeto, da pritegne poslušalca. Večkrat se ustavi in premisli, potem pa nadaljuje svojo pripoved. Njegov odločen, a prijazen pogled pripravi sogovornika, da mu nameni vso svojo pozornost. Priznava, da mu po vrnitvi v Slovenijo pisanje v slovenskem jeziku ni šlo najbolje od rok, saj je pred tem kar dolgih 30 let pisal za beograjski časopis Politika. Svoje kolumne za Mladino je na začetku ustvarjal v srbskem jeziku, prevajalec pa jih je nato prevedel v slovenščino. »Ne zato, ker nisem znal jezika, ampak ker mi je preprosto lažje teklo«. Dokler se ni nekega dne na polovici teksta zalotil, da v bistvu piše v slovenskem jeziku – od takrat ne potrebuje več prevajalca.

Ideje za kolumne ga prešinejo nenadoma – na cesti, pred kavarno, doma …, nikoli ne ve, kdaj bo prišel navdih. Po načelu pametni pišejo, si jih takoj zabeleži na razne papirčke, ki so v tistem hipu pri roki. »Zgodi se, da se kasneje ne morem spomniti, kaj naj bi to bilo«. Njegovo pisanje je ena sama improvizacija, povsem nesistematično. Prepričan je, da novinar mora biti nesistematičen. Če je človek preveč organiziran, mu svetuje naj se raje loti drugačnega poklica. Računalnik uporablja šele nekaj let, pred tem se ga je vztrajno otepal, dokler se ni še zadnji pisalni stroj na RTV-ju pokvaril in mu tako ni preostalo drugega. Računalniška tipkovnica pa je čisto nekaj drugega kot pisalni stroj, neprestano pritiska napačne gumbe, dvakrat si je po nesreči zbrisal celotno besedilo, ki mu ga noben strokovnjak ni mogel več vrniti. Pri tem se nasmeje svoji nepazljivosti in odvrne, da je žal moral začeti znova. Če se je moral ukloniti uporabi računalnika pa je zaprisežen, da internet nikoli ne bo vir njegovih informacij, če do njih obstaja druga pot. »Tako ne delam in ne bom. Jaz sem ostanek preteklosti«. Zato raje prelista časopis, pokliče koga ali pa ideje poišče v knjigi. Po njegovem je prav internet ubil raznolikost med mladimi novinarji, ki so si glede na slog pisanja vedno bolj podobni.

Ko se spominja preteklosti, ne more mimo afere Watergate. Takrat je kot dopisnik Politike delal v ZDA. S ponosom pove, da so bila to najbolj plodna leta njegove kariere. Le nečesa si ne more oprostiti – v ključnem trenutku, ravno takrat ko je Nixon odstopil, ga ni bilo zraven. Bil je na drugem koncu sveta, na pogrebu svojega očeta. Čeprav se je še isti dan vrnil v Ameriko, je bil vseeno prepozen, da bi oddal poročilo za prvo izdajo časopisa … počakati je moral na zadnjo. Preteklosti žal ne more spremeniti, vendar če bi bilo mogoče »Najbrž ne bi šel na pogreb. Ostal bi! Domov bi se vrnil kasneje … Novinarstvo je glavno! Če si novinar ni privatne stvari, kot je ta,« pove odločno. Nasploh je zelo kritičen do sebe, velikokrat je nezadovoljen nad svojimi besedili in zaradi tega trpi »novinarske muke«.

Svoj delavnik zaključi ob 13. uri. Takrat postane privatni človek. Popoldneve preživlja ležerno – bere knjige in počiva, zvečer pa rad prisluhne klasični glasbi. Njegov radijski sprejemnik je nastavljen na postajo ARS – postaj nikoli ne menja »Val 202 sem poslušal le dvakrat v življenju«. Klasična glasba ga je navdušila že v najstniških letih. Slavne dirigente je oboževal na tak način, kot danes mladi fantje obožujejo nogometaše. Tudi kuhanje mu ni tuje, čeprav priznava, da se je zadnja leta malce polenil in si kuha le še dvakrat tedensko »kakšno pašto ali golaž«. Pred leti pa strašno rad preizkušal nove recepte, ki jih je našel v kuharskih bukvah, še posebej so mu ugajale italijanske ali srbske jedi. Svoje čase je rad hodil v hribe, vendar se je tej aktivnosti odpovedal, ko so se pojavile težave z ravnotežjem. Njegov korak je zato previden in počasen, stopnic pa se, če je le mogoče, izogiba. V tem vidi negativne plati staranja. Kot prednost pa izpostavlja izkušnje. »Sem novinar z določeno preteklostjo. Krize, ki jih sedaj doživljamo z Janšo - to sem že dvakrat ali trikrat doživel še v socialističnih časih«. Izkušnje in dobro poznavanje preteklosti, ki jo je tudi sam podoživel, ga tako postavljajo v prednost pred mlajšimi in manj izkušenimi kolegi.

Čeprav ga je novinarstvo »začaralo« pa vseeno priznava, da strast sčasoma mine tako kot pri zaljubljenosti. Človek se umiri – ampak to še ne pomeni, da deklet ne pogleda več, le bolj zase se drži.