100% Irony Free

V Lizboni te dni poteka vrh voditeljev držav Evropske unije in Afrike, vsega skupaj se je zbralo okoli 80 voditeljev, med njimi tudi kontroverzni Robert Mugabe iz Zimbabveja, ki je v svoji državi razvil pravo gonjo proti opoziciji, ter vzpostavil vlado, ki ji ni mar za človekove pravice, s svojimi reformami pa uspel pognati v revščino še večji del prebivalstva. Gre za prvi dogodek v tako velikem obsegu po sedmih letih. Toda, vprašati se je treba kaj konkretnega lahko taki pogovori prinesejo prebivalcem Afrike? Ali pa gre le za še enega v vrsti neskončnih pogovorov in leporečij.

Na vrhu si namreč EU prizadeva za podpis novih pogodb o ekonomskem sodelovanju, ki pa jim večina afriških držav nasprotuje, saj taki sporazumi niso uspeli primerno zaščititi revnih afriških kmetovalcev, ter so dejansko škodljivi za njihovo gospodarstvo. Kot vedno, je tudi v tem primeru prišlo do privilegiranega statusa gospodarstva razvitih držav (EU), šibkejša gospodarstva v Afriki pa so lahko že v osnovi sodelovala na neenakopravni ravni. Dejstvo, da je Evropa pripravljena Afriki vsiliti svoje želje tudi zato, ker v zadnjem času izgublja svoj vpliv na kontinentu, zaradi vedno večjega prodora Kitajske, je še eden v vrsti negativnih motivov tega srečanja.

Sicer je bilo na vrhu slišati cel kup zvenečih besed o tem, kako si bo EU prizadevala za enakopravno partnerstvo z Afriko, toda žal se je »zahod« na splošno že večkrat pokazal za popolnoma ravnodušnega, kar se tiče Afrike in problemov tega kontinenta. Odzivov na številne kršitve človekovih pravic v raznih Afriških državah tako rekoč ni bilo (primera sta recimo Sudan in Zimbabve), medtem ko redke mirovne enote, oziroma opazovalci ZN le nemo opazujejo viden razvoj nove vojne v DR Kongu.

Afrika rabi pomoč »zahoda« in predvsem mir na lastnih tleh, kar pa je nekaj, česar »zahod« iz svojih sebičnih razlogov ni pripravljen sprejeti. Zato si pod pretvezo »pomoči« zavzema za sklepanje novih ekonomskih pogodb z afriškimi državami, ki pa jim te v večini nasprotujejo (sploh podsaharska Afrika), saj postavljajo njihova šibka gospodarstva v neenakovreden položaj. Skrajni čas bi bil, da EU (in ostale »zahodne« države) začnejo resnično sodelovati z Afriko, toda tako, da na kontinent gledajo kot na enakovrednega partnerja z enakovrednimi pravicami, ne pa kot (tako kot se kaže še danes) na nek ostanek kolonializma.