100% Irony Free

Po tem, ko je Danilo Türk včeraj pred Državnim zborom uradno zaprisegel kot novi (tretji) predsednik Republike Slovenije, je danes s svojim predhodnikom Janezom Drnovškom opravil še primopredajo. V hladni in z meglo obdani Ljubljani, pred predsedniško palačo se je ob pregledu častne čete SV, ki se mu je še zadnjič postrojila v čast, končalo pet letno predsednikovanje Janeza Drnovška.

Rodil se je 17. maja 1950 v Celju, študiral ekonomijo in se leta 1973 zaposlil v IGM Zagorje. Leta 1981 je magistriral in v prvi polovici osemdesetih opravljal funkcijo direktorja Ljubljanske banke v Trbovljah. Potem je služboval na ambasadi SFRJ v Kairu, v Egiptu, kjer je bil ekonomski svetovalec. Bliže kot to do takrat politiki ni prišel. Niti o njej ni razmišljal.

Kot je zapisal v svojih spominih (Moja resnica, 1996), je nekega dne leta 1989, ko se je po praznikih vrnil v pisarno zagledal kup pisem, ki so se nabrala v vsem tem času. Eno od njih mu je spremenilo tok življenja. V pismu mu je bilo namreč sporočeno, da so ga v štirih občinah predlagali za kandidata za člana zveznega predsedstva SFRJ. Predlaganih je bilo 75 kandidatov, rok za odločitev pa je bil že isti dan. Po razmisleku je pristal na kandidaturo. Naključje je hotelo, da je prav tisto leto (1989) Slovenija prevzemala predsedstvo nad federacijo, tako da bi bil predstavnik Slovenije v predsedstvu tudi predsednik predsedstva SFRJ (po domače: predsednik države). (v SFRJ je po Titovi smrti veljal sistem rotirajočega predsedstva, podobnega kot ga ima EU, s tem da je vsaka republika in obe avtonomni pokrajini posebej predsedovala federaciji eno leto, od 15. maja do 15. maja).

Bilo je prvič, da so o predstavniku glasovali na volitvah, pa še to se je zgodilo le v Sloveniji. Volitve so bile organizirane kot referendum in Drnovšek se je uspešno prebijal naprej, tako, da sta na koncu ostala le še on in Marko Bulc, ki je bil takrat predsednik gospodarske zbornice Slovenije, s katerim sta 31. marca 1989 še zadnjič nastopila na predvolilnem soočenju. V nedeljo 2. aprila 1989 so potekale volitve in Janez Drnovšek je zmagal s približno 57% glasov.

Kmalu za tem je kot predstavnik Slovenije v zveznem predsedstvu zamenjal Staneta Dolanca, ki se mu je iztekel mandat. 15. maja pa je od Raifa Dizdarevića, predstavnika SR Bosne in Hercegovine prevzel predsedstvo predsedstva SFRJ. Prav tako pa tudi predsedstvo nad gibanjem neuvrščenih, ki ga je tisto leto prevzela Jugoslavija (od Roberta Mugabeja). Kot predsednik predsedstva je tako iz popolnoma nepolitične osebe že takoj zasedel najvišji položaj v državi. Jugoslovansko hiperinflacijo mu je uspelo za nekaj časa umiriti, v Beogradu pa je vodil konferenco neuvrščenih, tisto znano, na kateri mu je polkovnik Gadafi iz Libije poklonil kamele, ki so ostale v beograjskem živalskem vrtu.

Tista leta so bila ravno čas, ko je Slovenija vedno bolj stopala na poti neodvisnosti. Tako je leta 1989 SR Slovenija sprejela dopolnitve svoje republiške ustave, v kateri je med drugim uveljavila pravico do odcepitve ter odločila, da svojih nabornikov ne bo več pošiljala v enote JLA, kar je v federaciji sprožilo ogorčenje, sploh v vojski.

Ker so takrat nekateri na zvezni ravni zaradi dogodkov v Sloveniji želeli v tej republiki razglasiti izredne razmere in jo »spraviti nazaj v trdne okvire federacije«, se je Drnovšek, ki je bil takrat na obisku v tujini vrnil in sicer najprej V Ljubljano, kjer ga je na Brniškem letališču pričakal predsednik slovenskega predsedstva Janez Stanovnik. Ob Drnovški pomoči takrat Beograd ni razglasil izrednih razmer za Slovenijo.

Najbolj burna leta v predsedstvu je doživljal leta 1990 in 1991, ko je bil spet le predstavnik Slovenije. Številna pogajanja o samostojnosti, grožnje predstavnikov generalštaba v predsedstvu, da bo JLA ukrepala, če bi Slovenija razglasila neodvisnost, so bile sestavni del njegove funkcije v predsedstvu.

Po osamosvojitvi je postal predsednik Liberalnih demokratov Slovenije (potem preimenovanih v Liberalno demokracijo Slovenije) in je leta 1992, po padcu Demosove vlade, prevzel predsednik vlade. Na tej funkciji je deset let, s kratkim premorom leta 2000, ko je desnica po izglasovanju nezaupnice Drnovškovi vladi, za nekaj mesecev prevzela vodenje vlade z Andrejem Bajukom na čelu. Kot predsednik vlade je sodeloval pri pogajanjih za sprejem Slovenije v razne mednarodne organizacije, še najbolj vidno je bilo pogajanje za sprejem v Evropsko unijo.

Od začetka njegova mandata predsednika vlade leta 1992 pa vse do leta 2002, ko je s tega mesta odstopil, se je Slovenija spreminjala, najbrž pa z njo tudi on sam. Odločil se je za kandidaturo za predsednika države, funkcija ki je bila v primerjavi dotedanjo veliko manj izpostavljena ter je prinašala veliko manj vpliva. Predsednik ima po ustavi zelo omejena pooblastila in njegova vloga, kot je znano, je zgolj protokolarna. Zelo drugačna vrsta predsedstva kot tista leta 1989-1990. Njegovo osebo življenje je dodatno pretresla še diagnoza z rakom in operacija leta 1999.

Kot je v teh dneh mogoče prebrati v številnih časopisih, je svojo vlogo predsednika države začel precej drugače, kot pa jo je končal. Zadnja leta mandata se je začel spreminjati tudi osebnostno, pisati knjige ter se začel bolj intenzivno zanimati za svetovne probleme, kar se je še posebej pokazalo ob Darfurski krizi, ko je v nemirno pokrajino poslal svojega predstavnika Toma Križnarja. Manj se je pojavljal v javnosti ter se, kot kaže, za vedno ločil od aktivne politike.

Danes je Slovenija dobila novega predsednika, čas za refleksijo na obdobje Janeza Drnovška pa šele prihaja, zato v tem zapisu ne bom ocenjeval njegovega dela, ampak bom to prepustil zgodovini in času, saj bosta le ta dva pokazala kakšen vpliv, merila in kakšne temelje je postavil Janez Drnovšek. Dr. Janezu Drnovšku pa je zapis posvetil tudi Gregor Golobič, ki si ga lahko prebereta na spletnih straneh stranke Zares.