100% Irony Free

Vse do nedavnih predsedniških volitev, je Kenija veljala za nekakšno svetlo točko v Afriki. Bila je namreč vzor stabilnosti in miru v tej, sicer zelo nemirni regiji. Spopadov, razen manjših, med različnimi etničnimi skupinami skorajda ni bilo, v državi pa je vladala demokracija. Vse do sedaj, ko je po volitvah 27. decembra 2007 dosedanji predsednik Mwai Kibaki razglasil zmago.

O poštenosti volitev so podvomili tudi mednarodni opazovalci ter Kenijo pozvali k ustreznim ukrepom. Opozicija, ki jo tvorijo stranke združene v ODM (Orange Democratic Movement), pa so svojega, formalno poraženega, kandidata Raila Odingo razglasile za novega »ljudskega predsednika«. Namesto, da bi se vlada dosedanjega predsednika ustrezno posvetila nastalemu problemu, pa je Kibaki po hitro zrežirani ceremoniji že zaprisegel in začel nov mandat.

Privrženci opozicije, ki jih tvorijo večinoma prebivalci mestnih obrobij so se podali na ceste in začeli so se krvavi protesti. V spopadih, kjer so protestniki uporabljali kamenje, mačete, požigali poslopja, je do sedaj umrlo že okoli 350 ljudi. Vse bolj na dan stopa tudi plemenska delitev prebivalstva, saj so privrženci dosedanjega predsednika Kibakija večinoma iz plemena Kikuyu, ki tvori največji del prebivalstva, privrženci opozicijskega kandidata pa so iz plemena Lou, tretjega največjega v državi.

Na žalost se tudi v Keniji tako, kot je navada v Afriki, politična situacija vedno bolj sprevrača v etnično. Ko se večinsko pleme in ostala spustijo v konflikt pa ponavadi ne prinese drugega kot številne žrtve, tako se postavlja resno vprašanje pri kateri številki se bo vse skupaj končalo. Saj kadar se pogovarjamo o Afriki, gre konec koncev le za številke? Vsaj tako je soditi po dejanjih “zahoda”, ki se na Afriko, razen kadar tam vidi svoj interes ne ozira. Mednarodna skupnost se je tudi tokrat odzvala medlo, ter le pozvala Kenijo naj »uspešno« reši svoj notranji problem.

Tako so pozivali že velikokrat, v Ruandi, kjer se je »ustavilo« pri številki milijon, v Darfurju, kjer še ni konca, v DR Kongu, kjer se pravkar začenja na novo in se vleče še iz časov Ruande, tako so pozivali na blokado prodaje diamantov iz Liberije, ki jih je ta dobila iz Sierra Leone, pa imamo na “zahodu” še vedno pogosto na policah svetlikajoče se kičarije brez ustreznih dokumentacij, da ne izvirajo iz konfliktnih območij. Zavedanje, da je Afrika celina z izredno etnično napetostjo se očitno ne usede v um “zahodnjakov”, pa čeprav so le-ti večino zaslužni za takšno napetost.

Ruande, če ne bi Belgijci razdelili prebivalca na dvoje skupin, ki sta potem leta 1994 tako krvavo obračunali s seboj, najbrž ne bi bilo. Poseg zahoda v Afriko je tisti, ki je to celino pustil v razdejanju in delitvah. Sedaj, ko se je “zahod” velikodušno umaknil pod pretvezo konca kolonializma (v resnici pa, ker ni več videl ekonomskih interesov), je celino pustil, da se brez pomoči prebija iz dneva v dan. Razvite države bi bile lahko vsaj toliko poštene, da bi priznale svoje napake in z ustrezno pomočjo in programi pomagale najrevnejšim državam, da priplezajo iz brezna v katerega so jih pognali.

Namesto tega pa smo priča vsiljevanju gospodarskih pogodb, ki jih prebivalci večinoma nočejo, saj postavljajo njihova šibka gospodarstva v še slabši in dokaj suženjski položaj. Če se vrnemo h Keniji. Ta je sedaj na pragu državljanske vojne. Izgubljena so bila življenja, okoli 350 do tega dne, situacija pa se še ne umirja. Svet ne bi smel več dopuščati, da se pri političnih krizah izgubljajo življenja, sploh pa se ne bi smel odzivati tako indiferentno, kot: to ni naš problem.

Poleg smrtnih žrtev pa opazovalci Združenih narodov glede Kenije opozarjajo, da je zaradi spopadov okoli 1,500 ljudi postalo beguncev v lastni državi. Več kot pol milijona ljudi pa potrebuje pomoč. Seveda pa enote ZN v regiji nimajo nikakršnih pooblastil ustaviti nasilja, ki so mu priča, ampak lahko le nemo opazujejo, kako se pred njihovimi očmi odvijajo spopadi in pobijanja, požiganja in mučenja.

Nov žarek upanja za Kenijo pa morda le ni tako daleč, saj je opozicija pozvala k novim volitvam, katerih pa Kibaki ni takoj odpisal. Če do njih vendarle pride, to mogoče zaustavi nadaljnje nasilje med pripadniki plemen. Nove volitve so v danem primeru najbrž ednina zanesljiva rešitev nastale krize.