100% Irony Free

Vojna v Iraku traja že vse od 18. marca 2003, ko je Amerika s svojo koalicijo voljnih šla v boj proti Sadamu Husseinu in njegovemu orožju za množično uničevanje in podpiranju teroristov Al Kajde. Danes je 10. januar 2008, torej skoraj 5 let kasneje. O »uspehu« ameriške vojske pri iskanju orožja za množično uničevanje mi verjetno ni potrebno na široko pisati, kajti orožja ni bilo. Irak je najnevarnejša država na svetu. Statistika pove dovolj.

V povprečju vsak dan nasilne smrti umre 120 Iračanov. Raziskava WHO (Svetovne zdravstvene organizacije) in Iraške vlade je pokazala, da je med marcem 2003 in junijem 2006 nasilne smrti umrlo med 105.000 do 223.000 Iraških civilistov. V raziskavo pa niso zajete smrti nesreč in nenačrtnih smrti. Predstavniki WHO pa so tudi povedali zakaj so njihove številke 3 krat večje od projekta the “Iraq Body Count”, ki šteje žrtve izključno le skozi medijska poročila.

Nasilje v Iraku pa je tako visoko, da je po raziskavah New England Journal of Medicine nasilna smrt postala glavni vzrok smrti za Iraške moške med 15 in 59 letom. Po drugi strani pa se tudi koalicijske sile srečujejo z zajetnim kupom mrtvih vojakov. Po zadnjih podatkih naj bi koalicijske sile v Iraku izgubile 3921 vojakov. Če se koalicijske sile na vse načine izogibajo javnim objavam civilnih žrtev, pa lahko brez težav najdemo statistiko ubitih koalicijskih sil in Iraških varnostnih sil. Zanimiv je zemljevid za leto 2007, ki prikazuje po dnevih, kako so umrli njihovi vojaki in policisti.

Če zanemarimo zlagana razloga za invazijo, to je orožje za množično uničevanje in opravičevanje invazije pod streho boja proti terorju in se ozremo na širjenje demokracije na bližnjem vzhodu, se ob takšnih številkah smrtnih žrtev verjetno marsikdo vpraša v smisel vsiljene »demokratizacije« države. Če so žrtve popolnoma nerazumljive za vojno proti terorju (saj je v napadih 11. septembra umrlo 2996 ljudi, na drugi strani pa so za posledicami ameriških posredovanj te številke boja proti terorju že globoko v sto tisočih), potem se vprašamo kje je meja te demokracije? Kdaj bo žrtev preveč? Kdaj se ne splača več?

Zagreti jenkiji bi verjetno že vzklikali, da je demokracija najvišja vrlina in svoboščina in da se je zanjo vredno boriti do zadnjega moža. Za njih je to pač nekaj razumljivega. Tudi za nas. Kaj pa drugje? Demokracija je vrlina, sredstvo ali ureditev družbe, ki si to želi. Ne moreš je vsiliti ljudstvu, ki zanjo ni pripravljen ali je ne razume. Ni sredstvo s katerim cepiš prebivalstvo in potem naenkrat začnejo tako razmišljati. Demokracija je dolgotrajen proces, ki se je absolutno ne more uvažati iz tujine in ki jo lahko izpelje samo lastno ljudstvo. Iraške žrtve demokratizacije pa bodo ostale le tiha statistika, odmev brezumne vojne, ki je posledica kratkovidnosti in požrtnosti politike, da svojo demokracijo hrani na »demokratizaciji« drugih držav. Potem pa pride še tisto vprašanje… so to res žrtve demokratizacije ali pa so žrtev česa drugega?