100% Irony Free

Po tem, ko je ameriški predsednik George W. Bush med svojo nedavno bližnjevzhodno turnejo Iran označil za glavno grožnjo svetovnemu miru, in ga obtožil še podpiranja terorizma, se je na njegove besede danes odzval še Iranski voditelj Ahmadinedžad. Izrazil je mnenje, da želi Bush s svojimi izjavami netiti razdor in delitev.

Kaj lahko svet potegne iz tega zaenkrat še verbalnega spopada dveh voditeljev, upajmo si reči dveh voditeljev, ki v svojih državah ne prakticirata demokracije, pa čeprav sta bila (za čuda), oba več ali manj izvoljena na takšnih (o raznih dvomih o legitimnosti volitev tako v ZDA (predvsem tistih leta 2000), kot seveda tudi v Iranu, v tem spisu ne bi govoril)? Predvsem to, da želita obe državi ostalim v regiji dokazati, da je njihova politika prava. Tukaj pa se zatakne, predvsem za ZDA.

Namreč, kot je bilo na tem blogu nedavno tega napisano, ZDA s svojo politiko svetovnega policista, povzročajo veliko več razdora, kot pa združevanja. Kar si seveda v vlogi svetovnega hegemona lahko privoščijo. Medtem, ko ZDA pravzaprav nobena država ne predstavlja resne vojaške grožnje, pa imajo ostale države na bližnjem vzhodu drugačne skrbi. Namreč spori, k se vlečejo že desetletja in več, lahko le z malo iskrico zanetijo novo vojno v regiji.

Zato ne gre spregledat, da je pred kratkim Izrael, veliki zaveznik ZDA, uspešno testiral balistične rakete srednjega dosega, kar je v Iranu seveda sprožilo oster odziv. Odnos Iran – Izrael nam je najbrž vsem predobro znan in vemo, da sta si državi največji nasprotnici v regiji. Čemur se imamo ponovno zahvaliti politiki vodeni v obeh državah. Iranu, kot državi, ki ne priznava obstoja Izraela ter Izraelu, ki se v politiki do Irana dobrika ZDA in vidi Iran kot resno grožnjo lastni državnosti.

Po drugi strani pa Iran z razvojem jedrske energije še vedno ni razkril pravih namenov uporabe le-te, zato se proti državi v Varnostnem svetu ZN pripravlja še tretji val sankcij. Nepopolno sodelovanje z združenimi narodi je ravno tisto, kar si ZDA jemljejo kot (stalen) izgovor za morebiten napad na to državo in novo vojno v regiji. Pa čeprav so po drugi strani ravno ZDA tiste, ki največkrat ne upoštevajo sklepov ZN, niti ustanovne listine, ki prepoveduje napade na druge države, ter največkrat uporabijo pravico veta v Varnostnem svetu.

Dva politika torej igrata verbalni šah. ZDA bi rade spremembo režima v Iranu izvedle na agresiven način (vojaško intervencijo), Iran pa bi rad dosegel svoje in brž ko ne razvil lastno jedrsko orožje (ne pozabimo, da ne bi bil prvi na bližnjem vzhodu, orožje že ima Izrael, le da ga še ni uradno deklariral). Če ta verbalna igra preraste tudi v dejansko vojno, pa bo regija destabilizirana, kar bo za lokalno prebivalstvo pomenilo kaos (kot to poznamo že iz Iraka).

Seveda bi bilo popolno, če bi tako ZDA kot ostale države dale več poudarka na izgradnji demokracije in spoštovanju človekovih pravic, kot pa, da svoje resurse vlagajo v razvoj vojaške tehnologije ki je, priznajmo si, namenjena izključno uničevanju. Grožnja z vojno ali uničenjem ne bi smela biti nikoli predstavljena kot opcija, ne le zato, ker to izrecno prepoveduje ustanovna listina Združenih narodov, ampak predvsem zato, ker ko enkrat »hladna politika« in verbalnih spopadov preraste v oborožen spopad to neposredno prizadene ljudstvo, ljudi, prebivalce neke(nekih) države (držav) in ni več le besedni dvoboj trenutnih politikov. Takrat ne padajo več besede, takrat začnejo padati življenja.