100% Irony Free

Na svojem domu na Šrilanki je umrl britanski pisec znanstvene fantastike Arthur C. Clarke. Najbolj znan bo ostal po svojem delu Odiseja 2001, v svojem dolgem življenju pa se je poleg pisanja ukvarjal še z astronomijo, raziskovanjem podvodnega sveta in izumiteljstvom.

Rojen je bil 16. decembra 1917 v Angliji in že kot otrok je užival v prebiranju raznih ameriških revij z znanstveno-fantastičnimi zgodbami. Njegovo zanimanje za astronomijo se je razvilo že zgodaj in po končani drugi svetovni vojni, ki jo je preživel v Royal Air Force, je doštudiral matematiko in fiziko ter kmalu za tem postal član britanskega medplanetarnega društva. V tistih časih je napisal nekaj znanstvenih del in razvijal idejo o satelitih kot nosilcih komunikacijskih signalov v prihodnosti. O tem je leta 1945 izdal članek z naslovom »Extra-Terrestrial Relays — Can Rocket Stations Give Worldwide Radio Coverage?«, ki je bil objavljen v britanski reviji Wireless World.

Z pisanjem znanstveno-fantastičnih zgodb se je ukvarjal že pred vojno a prvo profesionalno objavo je dočakal leta 1946 v reviji Astounding Sciente Fiction. Pet let pozneje se je preselil na Šrilanko, kjer je živel do konca svojega življenja. Tam se je poleg pisanja posvečal tudi potapljanju in raziskovanju podvodnega sveta, čemur je posvetil več člankov in zgodb. Konec šestdesetih se je začelo njegovo sodelovanje s režiserjem Stanlyem Kubrickom za film in roman Odiseja 2001, idejo pa sta razvila že na njunem prvem srečanju leta 1964.

Ker je v svojih člankih takoj po koncu druge svetovne vojne napovedal, da bodo nekoč sateliti v geostacionarnih orbitah okoli Zemlje uporabljeni za telekomunikacijske namene, mu je leta 1975 indijska vlada podarila satelitski krožnik preko katerega je lahko spremljal poskusno oddajanje satelita ATS6. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je o svojih idejah in spoznanjih predaval po Britaniji in ZDA, ter bil gostitelj dveh popularnih oddaj »Arthur C. Clarke’s Mysterious World« in »Arthur C. Clarke’s World of Strange Powers«.

V zadnjih letih zaradi bolezni ni več zapuščal Šrilanke, komentiral je dogodke povezane z raziskovanjem vesolja, na zadnje septembra 2007, ko je sonda Cassini preletela Saturnovo luno Iapetus. Arthur C. Clarke bo ostal zapisan kot velik mislec, ki je na podlagi svojega znanja včasih znal napovedati razvoj tehnologije v prihodnost. V nekem intervjuju, ki ga je pred leti objavila Sobotna priloga Dela je dejal nekako, da se je v šestdesetih, ko je kapitan Kirk v Zvezdnih stezah uporabljal prenosni komunikator za komuniciranje s posadko, to vsem zdela znanstvena fantastika, danes pa so naši mobilni telefoni sila podobni tistim napravam.

The Sentinel

Leta 1948 je za BBC-jev natečaj napisal kratko zgodbo The Sentinel. Prvo objavo je doživela šele leta 1951 v reviji 10 Story Fantasy, na BBC-jevem natečaju pa je bila zavrnjena. Zgodba je pravzaprav tista, ki jo je Clarke leta pozneje uporabil pri pisanju Odiseje 2001. Center zgodbe je odkritje neznanega predmeta na Luni, kjer naj bi ga pustila nezemeljska bitja.

Čeprav sta si zgodbi podobni pa je Clarke vedno vztrajal, da The Sentinel ni podlaga za Odiejo 2001. Je pa bila ta kratka zgodba zato prelomna točka v njegovem pisanju, saj se je potem v svojih delih večkrat ukvarjal s srečanjem človeka z bolj razvito civilizacijo.

Vesoljska Odiseja je Clarkovo mejno delo. Znanstveno – fantastična klasika in verjetno najbolj poznana serija romanov (2001 - Vesoljska odiseja, 2010 - Druga odiseja, 2061 - Tretja odiseja ter 3001 - Končna odiseja), ki je postala tudi osnova za Stanley Kubrickovo istoimenski znanstveno-fantastični kultna filma vseh časov - 2001: A Space Odyssey in Peter Hyamsov 2010: The Year We Make Contact.

2001: A Space Odyssey – Vesoljska Odiseja 2001

Je preprosto film, ki je navdihnil in postavil temelje klasike znanstvene-fantastike. Današnji publiki ne ponuja privlačnosti posebnih efektov, instant zadovoljive akcije ali odgovorov na vprašanja, ampak ponuja surovo, skoraj strašljivo vizijo ovito v nirvansko počasno razvijajočo zgodbo s polžjim tempom, ki je nastala v vrtincih hladne vojne v tekmi za vesolje med ZDA in ZSSR.

Vendar pravemu ljubitelju klasike in tudi navadnim gledalcem ponudi trenutke nepopisne briljantnosti in nedvomne toge vizualizacije, ki vdihne tej klasiki vizionarsko kvaliteto. Zgodba nima neke strukture, ampak bolj trenutke v času, ki jih združi prikaz velikega monolita. Na začetku se prikaže pred prazgodovinskim človekom, ko se ta še uči loviti. Zatem izgine in se spet pojavi, ko človek osvoji vesolje. Skoraj 40 minut v film prvič doživimo prve spregovorjene besede, saj so prej gledalci prepuščeni lastnim občutkom domišlije, mistične veličine filma in so s tem podvrženi subjektivnemu dojemanju svoje podzavesti in čustev.

Tu srečamo Dr. Davea Bowmana (Keir Dullea) in Dr. Franka Poola (Gary Lockwood), astronavta, ki sta na misiji na Jupiter. Njuno ladjo vodi legendarni računalnik HAL-9000, ki postane paranoičen in posledično skrivnosten in odtujen do astronavtov. Vrteči krog ladje, praznost vesolja in parajoča tišina še dodatno vzbudita občutke groze. 2001 je osebna izkušnja, ki jo težko deliš z drugimi. Je triumf zlitja dobre zgodbe s čudovito glasbo in še boljšimi in veličastnimi scenami, ki ustvarijo popolno filmsko klasiko. Mojstrsko delo Stanley Kubricka, na še bolj mojstrsko podlago Arthur C. Clarka.

2010: The Year We Make Contact – 2010: Leto kontakta

Peter Hyams je sprejel iziv in naredil nadaljevanje že tedaj klasike znanstvene fantastike. Imel je priložnost, da gledalcem ponudi odgovor na vprašanje, ki ga je pustil prvi film. Film se začne 9 let kasneje po dogodkih iz prvega filma, ko Sovjeti zgradijo vesoljsko ladjo, ki lahko doseže ladjo »Discovery«, ki brez življenja kroži okoli Jupitra.

Dr. Heywood Floyd (Roy Scheider) in še nekaj članov posadke, se kljub vojaškemu trenju med ZDA in ZSSR, vkrca na ladjo in se odpravi na skupno misijo, kjer morajo aktivirati računalnik HAL-9000 in ugotoviti kaj pomenijo Bowmanove zadnje besede »Moj bog, polno je zvezd…«

Začetna medsebojna trenja med posadkama, ki so odlično zaigrana, so kmalu zasenčena s prihodom do Discoverya. Peter Hyams uspe kljub vsemu obdržati odlično atmosfero, ki se prepleta z vizualnimi efekti. Vendar pa je končen pečat in najboljše orodje filma še vedno element skrivnosti, ki priveže gledalce, da film vsrkajo vase.

Trackback naslov | RSS Komentarjev